Tiskane izdaje
***
Takim, ki sicer lahko nasiti sladokusce z različnimi željami, a vseeno ne more nadomestiti dveh mesecev prežvekovanja postanih instant rezancev ter občasnega koščka deserta. No, tisti, ki televizijske serije raje požirajo, kot gledajo sproti vsak teden (angl.: binge watching), bodo morda bolj zadovoljni z obrokom, saj jim ni treba tako dolgo čakati na veliki finale, kar omogoči zadnjemu delu pustiti bolj trajen vtis. A dovolj prehrambenih metafor, čas je za zadnjo analizo druge sezone Pravega detektiva.
Učinkovito krvava izvedba
Na ravni zgodbe se kolesa odvrtijo v smereh, ki so jih junaki zarisali v prejšnjem delu. Frank Semyon (Vince Vaughn) si pripravi orožarno vredno Schwarzeneggerjevega Komandosa, da bo odstranil vse, ki so ga vzeli na muho. Na drugi strani mesta pa se Velcoro (Colin Farrell) in Bezzeridesova (Rachel McAdams) odpravita najprej po sledeh maščevalnih sirot, ki sta ubila Caspareja (ali pa Casparja, na neki točki so tudi avtorji serije prenehali s konsistenco glede zapisa njegovega imena), nato pa po priznanje policistov, ki so prej omenjena morilca (in Woodrughovega nerojenega otroka) spremenili v siroti. Načrti jima le delno uspejo, zato se povežeta s Semyonom. Novi načrt je preprost: odpeljati se do oddaljene koče, pobiti vse in odnesti denar ter dokumente. Ko se za preprosto izkaže tudi učinkovito krvava izvedba - in smo šele na polovici opazno daljše epizode - postane jasno, da bosta Semyon in Velcoro morala plačati za svoje grehe
Hitri rezi čustvene kompleksnosti
Režijo zadnjega dela z naslovom Postaja Omega je prevzel irski gledališki in filmski režiser John Crowley, ki je s Pravim detektivom prvič zakorakal v televizijske vode. Čudovito mu uspe združiti lasten eklektičen pristop, ko denimo uporabi hitre reze za prikaz čustvene kompleksnosti intimnih scen (različni izrazi protagonistov med razkrivanjem njihovega notranjega jaza in poskusom razumevanja novega sveta, ki ga je to dejanje prineslo, prikazani med umirjenim monologom/dialogom v offu), z obsežnim in pogosto namenoma zavajajočim simbolizmom avtorja serije Nica Pizzolatta.
Tako kot v prejšnji sezoni, je tudi to pot veliko simbolov temeljilo na misticizmu, predvsem obredih povezanih s smrtjo in posmrtnim življenjem oz. reinkarnacijo, za dobro mero pa je bilo dodane še nekaj klasične grške tragedije, nenazadnje že z imenom glavne junakinje, Antigone. Podobno kot tragična grška princesa, je tudi Antigona Bezzerides osredotočena na prave zaključke, na pravico za mrtve, a za to mora žrtvovati lastno življenje zgolj v smislu, da začne novega, drugačnega in - kot je videti - bolj izpopolnjujočega.
Tista druga klasika
Semyonovo slovo pa je bilo obarvano s simboli iz druge klasike, zlate dobe Hollywooda. Od poceni enovrstičnic s katerimi skuša na železniški postaji odpraviti svojo ženo Jordan, da bi jo odrešil, do neposredne kopije otvoritvenega kadra Bulvarja somraka v županovi vili. Filmski in simbolični sta tudi lokaciji končnih obračunov Semyona in Velcora: peklensko vroča Dolina smrti za gangsterja in starodavnih mogočnih duš poln park Sekvoja za policista. Vsako se sicer nahaja dobrih 5 ur vožnje iz Los Angelesa, a realizem na lokacijskem nivoju nikoli ni bil pretirano pomemben del filmov.
Poslednja postaja
Kaj lahko torej odnesemo od druge sezone Pravega detektiva? Prva stvar je vsekakor umiritev pričakovanj. Prva sezona je zaradi odlično vzpostavljenih in odigranih glavnih junakov postavila visok standard, ob talentu, ki je bil vpleten v ustvarjanje te sezone, pa se je morda pričakovalo preveč. Po drugi strani so si tudi ustvarjalci dovolili prepočasen začetek s premalo fokusa, da bi zares pritegnili publiko, nezmožnost režiserjev, da bi kaj dobili iz Taylorja Kitscha v vlogi policista Woodrugha in občasno zatekanje scenarista k neverjetnim naključjem pa tudi nista pripomogla k občutku, da gledamo kaj več kot soliden žanrski izdelek. Seveda je imela sezona tudi številne močne strani, navdušujoče nočne dialoge in akcijske presežke, intriganten simbolizem ter nepredvidljiv tempo razkritij in preobratov, a če Nic Pizzolatto in ostali ustvarjalci želijo, da Pravi detektiv postane sinonim za sodobni noir, se bodo morali s tretjo sezono še precej bolj potruditi.
