Tiskane izdaje
Masaker. Zadnja scena se zaključi s ponovnim soočenjem treh glavnih policijskih junakov ob sledovih umora, tako kot na koncu prvega dela, a tokrat ne ob enem izmaličenem truplu, temveč ob pravem pokolu, v katerem so sodelovali tudi sami in po katerem so ostali brez številnih kolegov. A zavrtimo trak nazaj.
Virgil Velcoro
Če je bil kriminalist Ray Velcoro (Colin Farrell) s svojim nenehnim popivanjem, podkupljenostjo, uničenim zakonom, namigovanim povračilnim umorom in bližnjim srečanjem s smrtjo od vseh protagonistov doslej najbolj na psu, pa je v tej epizodi dokazal, da s spreobrnitvijo misli resno. Še več, v odnosu do preostalih treh protagonistov se je pokazal kot nekakšen vodnik, ki jim pomaga s preudarnimi nasveti in jim nudi podporo tudi, ko jih zavrnejo. Tako je prišel po policista Woodrugha (Taylor Kitsch), ko se je znašel alkoholno in moralno zmačkan, brez motorja in tarča novinarjev črne kronike, mu ponudil "zdravilo" in nato za povrh še izotonik ter ga pomiril, da je kljub slabi vesti zaradi (očitanih) vojnih zločinov zanj še zmeraj vojni junak. Bezzeridesovo (Rachel McAdams) prijazno opozori, da lahko vtikanje v župana Vincija ogrozi njeno kariero, tudi če je sama prepričana o svoji nedotakljivosti, a jo vseeno spremlja, ko zasleduje in neuradno zaslišuje županovo hčerko. In na koncu se sreča še z nič več uspešnim poslovnežem, temveč ponovno vzpenjajočim se mafijcem Semyonom (Vince Vaughn), ko mu preda informacije o osumljencu umora. Semyon mu ponudi delo v rastoči kriminalni organizaciji, a ga zavrne in mu svetuje, da bi bilo bolje ponovno zaviti s krivih poti.
Glede na morbidne filozofske literarne reference, s katerimi je prežeta ta sezona, gre morda dati kaj na teorijo, da je Velcoro že mrtev (ali pa vsaj na gotovi poti v onostranstvo) in je tako postal nekakšen Virgil, ki ostale junake vodi skozi pekel. Najbrž s svojo velikansko črno in zeleno auro, ki jo prepozna Anin oče in vodja novodobne sekte Eliot.
Zlovešč »psiho«
Skoraj 20 let je že, kar je kultni indie režiser Gus Van Sant imel enega najslabših prebliskov svoje raznolike kariere in se lotil predelave Hitchcockovega Psiha. Pri tem je poskušal svoj pečat zgodbi dodati skozi dobesedno kopiranje originalnih kadrov, a je s tem zgolj dokazal, da mojstru trilerja ne seže niti do gležnjev. Vlogo Normana Batesa je zaupal obetajočemu igralcu Vincu Vaughnu, ki se je po tem neuspehu raje posvetil komediji. Sedaj pa imamo v Franku Semyonu možnost videti zlovešče in nadzorovano nasilje, ki tli pod Vaughnovo obrazno masko zmačkane zdolgočasenosti.
Zanimivo je videti, kako podobne igralske metode uporablja pri komediji in drami, s čimer potrjuje, da je vse odvisno od konteksta. To ugotavlja tudi njegov lik, otroke imenuje nadloga in jih je pripravljen prenašati zgolj, če so to "njegovi grehi". S čimer povsem zgreši želje in potrebe svoje žene, ki mu stoično še naprej stoji ob strani, tudi ko ne razume, da imata brez bogastva, uspehov in spoštovanja še zmeraj drug drugega.
Neroden kič
Kot smo že omenili v tem blogu, je Taylor Kitsch s svojo slabo igro šibka točka te sezone. To ponovno dokaže v vseh čustvenih scenah moralnih dilem, ki jih prestaja njegov lik, policist Woodrough. Če povzamemo, gre za geja, ki zaradi okolja in zgrešenih predstav o moškosti ta del sebe zatira ter golta modre tabletke, da je lahko z ženskami, hkrati pa ima post-travmatsko motnjo zaradi vojnih zločinov, ki jih je pomagal zagrešiti in nakazano ojdipovski odnos z materjo, ki zdaj skuša najti odrešitev skozi starševstvo. Če bi dodali še zlobnega brata dvojčka, imamo pravi material za telenovelo. Res je tudi tako za lase privlečene zaplete mogoče predstaviti kot resno dramo, a za to bi bila potrebna prava igra in režija, žal pa ta sezona še ni imela režiserja, ki bi zmogel to izvleči iz Kitscha. Tudi zgodba Ani Bezzerides z očetom, ki je vodja kulta in sestro v pornografski industriji ni ravno socialna drama, a McAdamsova je najboljša igralka v zasedbi in tako je njen lik prepričljiv, tudi ko se v slogu poceni kriminalke izkaže, da je umor, ki ga raziskuje, povezan z njeno družino in otroškimi travmami.
Bang bang bang
Pravi detektiv je povsem drugačna serija kot v prvi sezoni, a scenarist in vodja serije Nic Pizzolatto ohranja določene vzorce. Eden od njih je očitno eksplozivni in praktično nepredstavljiv zaključek prve polovice sezone. V četrtem delu prejšnje sezone smo spremljali kriminalista Rusta Cohla (Matthew McConaughey), kako se vrne pod krinko in izvede rop z motoristično bando, vrhunec dela pa je bil ta šestminutni kader (klikni in glej povezavo).
Nocojšnji del ne ponovi tega dosežka, vendar pa postreže s strelskim obračunom, na katerega bi bil ponosen tudi Tarantino (čeprav bi najbrž dodal še precej več krvi). Policisti dobijo namig o lokaciji osumljenca za umor in krenejo v akcijo v neprebojnih jopičih, a brez podpore specialcev. Zločinci jih nemudoma opazijo in začnejo streljati z avtomatskimi puškami. V toči strelov padajo tako policisti kot tudi nedolžni mimoidoči, od protestnikov proti načrtovani podzemni železnici, do delavcev v bližnjih obratih in potnikov na avtobusu, ki se znajde sredi spopada. Scena ni zanimiva zgolj zaradi akcijskih elementov - streljanja, taktik, eksplozij, avtomobilskih trčenj - temveč predvsem kot prikaz pristnih obrazov naših junakov: Woodrugha, ki avtomatsko preklopi v vojaški modus operandi, Velcora, ki se trudi prebiti do zločinca in Bezzeridesove, kako v šoku gleda kolege, ki jih je kot vodja preiskave povedla v smrt in kako se na koncu že pripravi na napad z nožem, ko se zdi, da ji ni ostalo nič drugega, a jo Velcoro in Woodrugh rešita pred tem, da bi tudi dejansko prelila kri.
S tem je Pravi detektiv ponovno nakazal, da je več kot le policijska serija ali napeta kriminalka, a reševanje posledic tega masakra bo pravi dokaz kakovosti.
