Tiskane izdaje
Kdor ne ve, da film Pred polnočjo sledi tistemu Pred sončnim zahodom (2004), ta pa je nadaljeval onega Pred zoro (1994), ne bo bistveno prikrajšan, saj je tudi zadnji posnet kot samostojna pripoved.
Seveda pa je poznavanje celotne trilogije, zlasti ko gre za sklicevanje tretjega filma na prejšnja dva, vir dodatnega užitka in hahljanja.
Da, gre za eno najbolj izvirnih in duhovitih trilogij sodobne kinematografije, ki so jo skupaj zastavili režiser Richard Linklater, igralec Ethan Hawke, oba Američana, in Francozinja Julie Delpy (ki, kadar ni v »službi« pri prvih dveh, tudi sama snema filme). Simpatična podrobnost te prijateljsko-ljubezenske sage je tudi ta, da pišejo scenarij zanjo družno vsi trije.
Leta 1994 smo bili na Dunaju: dva mlada popotnika na vlaku, Američan in Francozinja, sta se zaljubila in se zjutraj razšla. Leta 2004 smo v Parizu, kjer se nekdanja »turista« znova srečata in ugotovita, da ljubezen med njima še zmeraj tli.
Zdaj, leta 2012, pa smo na počitnicah na Peloponezu; Céline in Jesse sta seveda par in bogatejša za ljubki dvojčici (on tudi za sina, ki se je rodil v prejšnjem zakonu), ona je strokovnjakinja za ekologijo, on spodobno ugleden pisatelj. Takšen je skelet skoraj dvajsetletne dvojinske zgodbe, brez katerega pač ni mogoče povedati, kaj vse na njem visi.
Osnovno težo daje občutek, da je življenje nekako na polovici, da je starost sicer še daleč, a jo je že mogoče ugledati, glavne viharje smo, kot kaže, previharili, nabralo se je nekaj malega medpartnerskega opustošenja, zlasti pa se je zgostilo vprašanje, kaj zdaj in kako naprej.
Kriza štiridesetih let torej, kakor se reče v navadnem jeziku. Izvirnost in čar filma, ki je glede na prejšnja dva časovno pririnil do polnoči, je v tem, da je omenjena »kriza« dosledno dialogizirana. Težko bi našli enako »klepetav« film, kot je ta. Protagonista se ves čas pogovarjata, modrujeta in se zafrkavata, menjavata visoke in nizke tone naklonjenosti, podžigata konfliktnost in hkrati zbirata moči za novo nadaljevanje zveze.
O svojem kriznem razmerju si torej poročata, skozi rezoniranje se natančno izrišeta njuna značaja, začrta se polje nesoglasja, a tudi globina privrženosti.
Namesto klasične dramske strukture, v kateri se prepletajo dejanja, imamo torej njihov povzetek, linearno artikuliran skozi registre upehane in vendar kolikor toliko celovite ljubezenske zveze.
Ker je ta dinamični dialog (h kateremu so vsi trije avtorji očitno prispevali iz svojih biografskih resursov) svetal zgled inteligentne konverzacije, je film prav toliko mikavno kot zavezujoče eksistencialno sporočilo. - Seveda pa si raje ne predstavljamo kakšnega gerontološkega nadaljevanja.
