Tiskane izdaje
Smrt Piera Paola Pasolinija, pesnika, pisatelja, režiserja, še vedno sproža kontroverzne razprave. Leta 1975 ga je ubil prostitut v bližini rimske postaje Termini. O zadnjem dnevu njegovega življenja govori film Abela Ferrare, ki se poteguje za zlatega leva na beneškem festivalu.
Mostra se bo končala nocoj z razglasitvijo nagrad, Ferrarov film Pasolini pa je eden boljših v konkurenci dvajsetih, kolikor se jih poteguje za zlatega leva. Ferrara torej spremlja zadnji dan izjemnega italijanskega intelektualca, filmskega ustvarjalca in homoseksualca, čigar politična stališča in tudi zasebno življenje so temeljili na nenavadnem prepletu katolicizma, marksizma in erosa, izzivali burne razprave v italijanski in evropski družbi. Tako kot jih je njegova smrt, ki je še vedno zavita v skrivnost.
Filmski velikan je bil ubit le dan po vrnitvi iz Stockholma, kjer se je srečal z Ingmarjem Bergmanom, istega dne, ko je dal za italijansko revijo Espresso eksplozivni intervju. Pasolinijeva družina je domnevala, da so v ozadju politični mogočneži, ki jih je kritiziral v svojih kolumnah v Corriere della Seri. Pasolinija igra Willem Dafoe, ki mu je celo precej fizično podoben.
Med izstopajočimi filmi je tudi japonski Nobi (Ogenj na planjavi) režiserja Šinje Cukamota, ki je delo umestil proti koncu druge svetovne vojne v filipinsko džunglo, kjer Američani surovo obračunavajo s preživelimi japonskimi vojaki. To je zelo krut film s prvinami grozljivke o lovu na ljudi in preživetju v neznosnih razmerah.
Kritiki in občinstvo hvalijo tudi črno komedijo mehiškega režiserja Alejandra Gonzálesa Iñárrituja Birdman or The Unexpected Virtue of Ignorance (Človek ptica ali nepričakovana vrlina nevednosti), o ostarelem igralcu, ki si poskuša povrniti nekdanjo slavo in na Broadwayu postavi predstavo, temelječo na Carverjevi zgodbi O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni. Preganja ga lik filmskega superheroja Birdman, s katerim je zaslovel na začetku kariere. V dneh in nočeh pred premiero poskuša pridobiti nazaj družino, kariero in nekdanjega sebe.
Pretresljiv je dolgometražni dokumentarni film The Look of Silence (Pogled tišine) Joshue Oppenheimerja, Američana, živečega na Danskem, ki se je dolga leta poglabljal v genocid v Indoneziji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Za prejšnji enako pretresljiv film Dejanje uboja je dobil oskarja, v njem pa je prav tako spregovoril o genocidu, o milijonu brutalno ubitih indonezijskih komunistov in političnih nasprotnikov v letih 1965 in 1966, po tistem, ko je indonezijska vojska vrgla vlado.
Ko je Oppenheimer raziskoval te dogodke, je dojel, da so ključni za pojasnitev strahu, v katerem ljudje v Indoneziji še vedno živijo, saj imajo mnogi še danes stigmo komunističnih naslednikov, je povedal Oppenheimer. Pripoved v prejšnjem filmu je prikazana s perspektive eksekutorjev, medtem ko tokratni film Pogled tišine govori s perspektive družine, ki je preživela genocid in se zdaj sooča z morilcem svojih bratov.
Z enako morečo temo se ukvarja tudi Fatih Akin, v Nemčiji rojeni turški režiser. Njegov film The Cut (Rez) prikazuje genocid nad Armenci v Turčiji na začetku prejšnjega stoletja. V Turčiji je to še vedno tabujska tema in Akin je na tiskovni konferenci dejal, da so mu zaradi filma mnogi grozili s smrtjo.
Film se ukvarja s temo, o kateri je treba govoriti, vendar so kritiški odzivi na izdelek zadržani. Vzrok je predvsem ta, da režiser ni jasno določil, ali je to zgodovinsko-politični film ali žanr, ki preprosto pripoveduje zgodbe glavnih likov. »Temu projektu sem se posvečal sedem, osem let. Obenem pa sem se ukvarjal tudi z možnimi odzivi,« je povedal avtor. Akin je mojster čustvenega pripovedovanja in tak je tudi The Cut.
