Primož Suhodolčan o košarki v kinu in egu, ki ne boli

Dejali ste, da ste si že dolgo želeli, da bi ta knjiga postala film, zakaj se je to zgodilo zdaj?

Scenarij je bil napisan že davno, še pred tem pa seveda knjiga. Vse se je začelo s svetovnim prvenstvom v košarki v Ljubljani leta 1970, naši so postali svetovni prvaki, mi mulci pa smo vsi hoteli postati košarkarji. Zgodba se mi je torej začela v mislih plesti pred štiridesetimi leti … Uf, uf, ali je res minilo že toliko časa, šele zdaj sem izračunal (smeh). Zgodba je v nadaljevanjih izhajala v Pionirskem listu, like sem sestavil iz svojih prijateljev in gimnazijskih profesorjev, tak primer je profesor zemljepisa, ki ga igra Gojc. V devetdesetih je zgodba izšla tudi kot knjiga, potem sem napisal še scenarij. Leta 2002 smo se začeli bolj resno pogovarjati o tem, da bi posneli film, hotel sem, da naredimo film, kot se šika, da ga naredimo skoraj po hollywoodsko. Pred tremi leti pa smo se našli z odlično ekipo z režiserjem Borisom Petkovičem na čelu.

Kako sta se ujela z režiserjem? O tej zgodbi govorite kot o svojem otroku, ste jo lahko izpustili iz rok in predali nekomu drugemu?

Literarni jezik je drugačen kot filmski, a Boris je pravi frajer za tak film, živahen in hiter, boljšega režiserja za to zgodbo bi težko našli. Oba uporabljava domišljijo, razmišljava zunaj filmskih in literarnih okvirov, gledava naprej in ne nazaj.

Že za bralca je včasih težko, ko na platnu vidi knjižni like, ki si jih je med branjem predstavljal po svoje, ne predstavljam si, kako je to za pisatelja …

Nimam pisateljskega ega, ki bi bolel. Vesel sem, če kdo v moji zgodbi vidi kaj, česar jaz nisem videl, tako je bilo tudi zdaj z Borisom in ekipo.

Knjiga Košarkar naj bo po vseh letih še najde pot do mladih. Je tako, ker ima kljub facebooku, instagramu in snapchatu mladina še vedno enake skrbi in veselja kot pred leti?

Točno tako, ljudje smo družabna bitja, naše zaznavanje sveta ostaja enako, ljubezen, prijateljstvo, veselje, jeza, vse to je ostalo. Pomembna je zgodba.

Mnogi tudi govorijo, da mladi zaradi jezika, ki ga uporabljajo v kratkih sporočilih, ne znajo več pisati, in da zato, ker je na spletu vse tako hitro, nimajo več potrpljenja za branje. Kakšno sliko vidite vi, ki ste v stiku z mladimi bralci?

Nam so naši starši govorili podobne stvari, njim pa naši stari straši. Joj, kam gre ta svet, oh, ta mladina. Mi smo poslušali, zakaj imamo dolge lase, če bi vendar morali biti postriženi srednje visoko in na prečko. Pri vsaki generaciji rečejo, da če bo šlo tako naprej, bo konec sveta, pa ga še ni bilo in ga tudi ne bo.

Slovenski mladinski filmi dosegajo zelo različne uspehe, Gremo mi po svoje je bil do nedavnega najbolj gledan slovenski film, mnogi filmi pa gredo kar mimo. Zakaj je tako?

Naši filmski ustvarjalci znajo narediti dobre filme, a za uspeh moraš narediti še kaj več in morda nekateri k temu ne znajo prav pristopiti ali pa se jim to ne zdi tako pomembno. Podobno je tudi s knjigami, knjiga, ki stoji na polici in je zbiralec prahu, nima enake vrednosti kot knjiga, ki jo ima mlad bralec na nočni polici ali pa jo bere v šoli pod klopjo. Mladinski film mora najti pot do gledalca, po odhodu iz dvorane se morajo obiskovalci o tem pogovarjati, v njih mora zbuditi čustva. Nisem pristaš stvari, ki so narejene za nekaj kritikov. Knjiga je narejena za branje, film za gledanje, sendvič pa zato, da ga poješ (smeh).

Ali pomaga tudi, da je v filmu kak znan obraz, v Gremo mi po svoje je bil Jurij Zrnec, vi imate Lada Bizovičarja, Gojmirja Lešnjaka in Marka Miladinovića?

Seveda, saj tudi pri hollywoodskih filmih pritegnejo zvezdniki. A moraš biti dober igralec, da si frajer. Kasting za ta film je vrhunski, boljše zasedbe si ne bi mogel želeti. V filmu se na kratko pojavita tudi Marko Milič in Rašo Nesterović.

Se pojavite tudi vi?

Tudi, kot Hitchcock. Več pa ne morem povedati (smeh).

Pisatelj je bil tudi vaš oče Leopold Suhodolčan, ste bili vi navdih za katero od njegovih zgodb?

Seveda, pogosto, bil sem zelo živahen otrok, eden tistih, ki ga zdaj vidiš in zdaj ne vidiš. Imel sem celo majico z napisom »drž poba«, saj je to moja mama vedno govorila mojemu očetu. A takrat je bilo že prepozno, mene že ni bilo več (smeh). Eden prvih likov, ki sem ga navdihnil, je bil Peter Nos, ker si tudi jaz pogosto razbijem nos ali glavo, nazadnje sem si razbil glavo med kolesarskim spustom.

Nič hujšega, upam?

Ne, pa saj bolj zmešan, kot sem, tako ali tako ne morem biti (smeh). Navdihnil sem tudi zgodbo Primožev dnevnik, saj sem si vsak dan želel postati nekaj drugega. Je pa mojo zbirko Pozor! Pravljice! navdihnil moj sin, torej gre ta navdih iz generacije v generacijo. Oče je vedno rekel, da življenje samo piše zgodbe, mi pa jim samo malo pomagamo, in s tem se strinjam. Po svetu hodim z odprtimi očimi, z zaprtimi tako ali tako ne gre, sicer se zaletiš v drevo, kot sem se jaz (smeh). Če si pisatelj, si pač ves čas na preži za dobrimi zgodbami in za zdaj mi idej še ne zmanjkuje.