Tiskane izdaje
Ulay zase pravi, da je umetnik performansa, nekateri ga označujejo za konceptualnega umetnika, večina tistih, ki so za njegovo ime slišali, pa ga povezuje z nekdanjo partnerko Marino Abramović.
Dokumentarni film Damjana Kozoleta ga osvetli s teh plati, še bolj pa s človeške.
Po premiernem ogledu filma pred dnevi v povsem napolnjenem Kinu Šiška se ponudi nov odgovor na vprašanje, kdo je Ulay: je performer, pravzaprav igralec. Sicer pa bi bilo nenavadno, da nekdo s performativnimi izkušnjami ne bi imel prezence, značilne za izkušene igralce.
Tako je že Ulayeva pojavnost sama po sebi tista, zaradi katere je film gledljiv. Tudi zaradi njegove »vloge« in ne samo zaradi režiserjevega prijema je strah, da je film s strašljivim naslovom Projekt Rak, moreč, povsem odveč. Film je mala oda življenju. Njegov začetek je žalosten, razplet in konec bi bila lahko tragična, a mu je resnično življenje narekovalo optimistično pripoved.
Režiserju se je zdel skoraj sedemdesetletni portretiranec dovolj zanimiv za film. Nekaj mesecev pred začetkom snemanja, leta 2011, pa je vmes posegla usoda. Ulay je zbolel za hudim rakom, kar je zanj pomenilo, da snemanja ne bo. Ne pa tudi za Kozoleta in po prigovarjanju tudi ne za Ulaya.
Tako so prvi prizori filma z Onkološkega inštituta v Ljubljani, kjer so Ulaya zdravili s kemoterapijo. Kaj lahko bi se zgodilo, da bi režiser namesto celovečerca posnel kratek film, saj je bil izid zdravljenja negotov. Film so snemali od novembra 2011 do novembra 2012, ko je bil Ulay spet zdrav.
Kdo je Ulay? Predvsem ni Nizozemec, kot smo večinoma mislili tisti, ki smo spremljali njegove skupne performanse z Marino Abramović v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Rodil se je v Nemčiji leta 1943 z imenom Frank Uwe Laysiepe, se izšolal za fotografa in začel iskati alternativne umetniške izraze kot odgovore na nekatera vprašanja, povezana s človekovo, predvsem spolno identiteto.
Preizkušal se je v različnih izraznih medijih – fotografiji, performansu, instalaciji, vselej pa je vzbujal pozornost s provokativnostjo. Zadnja leta se posveča predvsem projektom, ki skušajo ozaveščati ljudi o neprecenljivi vrednosti vode. Vtis, da je Ulay, ki zadnja leta živi v Ljubljani, Nizozemec, je nastal, ker je vrsto let živel v Amsterdamu.
Film prikazuje izseke njegovega umetniškega udejstvovanja večinoma z arhivskimi posnetki, rdeča nit pripovedi pa je njegovo enoletno zdravljenje. Zgodba temelji na Ulayevi pripovedi, sočni, tekoči in tudi duhoviti, celo v dnevih najhujše izčrpanosti po kemoterapijah. O portretirancu pa pripoveduje tudi več kuratorjev, ki ga slikajo vsak v svoji luči.
Ti vložki so mestoma preveč razvlečeni in so tudi razlog, da se film gledalcu po dobri polovici začne vleči. In kot da že kuratorji ne bi dovolj dolgovezili, se v filmu lahko ogledujeta tudi Ulayev frizer in Vlado Kreslin, povsem nepotrebna za filmsko pripoved, saj ničesar ne osvetlita razen lastnih obrazov pred kamero.
Toliko bolj so zanimivi posnetki iz Berlina, Amsterdama in New Yorka, kamor se Ulay, še vedno bolan, a kolikor toliko pri močeh, odpravi, da bi se poslovil od svojih prijateljev. V Berlinu se poslovi tudi od Marine, ki se je tam udeležila premiere filma o sebi.
Je Ulay kot umetnik, čigar poglavitno izrazno sredstvo je bilo dolgo časa telo, še bolj usodno doživljal njegovo odpovedovanje? Ne, bil je le človek, ki je hrepenel po življenju. Ves čas med boleznijo pa tako fascinantno zbran in razsoden pred kamero, da film kljub resnim pastem nikoli ne zdrkne v patetiko ali pretirano melodramatičnost.
Niti najmanj pa ni jasno, zakaj v filmu scenarista Tevža Logarja in v produkciji Danijela Hočevarja (Vertigo/Emotionfilm) vsi Slovenci govorijo angleško z izjemo Ulayeve žene, ki ob koncu filma spregovori v slovenščini.
