Tiskane izdaje
Festival je odprl edini bosensko-hercegovski film v letošnjem tekmovalnem programu Otroci Aide Begić, ki je nase opozorila že s prvencem Sneg. Otroci so intimna, a hkrati brutalna zgodba o bratu in sestri, ki odraščata v tranzicijskem Sarajevu in poskušata preživeti.
Aida Begić je dejala, da se je hotela s tem filmom odmakniti od poetike filma Sneg in zagristi v današnjo realnost sarajevskih predmestij.
Presenečenje z Angelino
Že drugi dan festivala je glavna novica ponovno postala Angelina Jolie. Ni se sicer pojavila ne na slovesnosti ob odprtju ne na koncertu Bombaj štampe, temveč je nepričakovano in na veliko presenečenje večine prisotnih, celo najtesnejših sodelavcev direktorja festivala Mira Purivatre, v soboto popoldne simbolično odprla 6. Talent Campus. Po poročanju Dnevnega avaza je v nagovoru mladim talentom iz regije (med njimi so tudi trije mladi slovenski filmarji) med drugim povedala, »da je uspeh dosegla že zelo mlada, a je to ni izpolnjevalo«. Želela je videti več, načrtno se je odločila in obiskala različna mesta na zemlji, da bi izkusila druge kulture. »In to me je zares pretreslo in oblikovalo.« Ob prejemu priznanja častne meščanke Sarajeva je rekla, da so jo obdobje, ki ga je preživela v Bosni, in ljudje, ki jih je spoznala tukaj, spremenili za vedno.
Nedeljsko jutro je preživela v zaprtem krogu Hotela Europa z Mirom Purivatro, 'njenimi' igralci Zano Marjanović, Brankom Đurićem, režiserkama Aido Begić in Jasmilo Žbanić in drugimi. Ob odhodu iz hotela jo je pričakala navdušena množica Sarajevčanov.
»Ljubim ta festival, takšne duše festivala prej nisem začutila nikjer, rojen v konfliktu, navdihnjen z ljudmi, ki so polni umetnosti in življenja in vse to počnejo do konca,« je še dejala Joliejeva, preden je s svojimi tremi otroki okrog dveh odletela s sarajevskega letališča. Po neuradnih informacijah naj bi se podpornica BiH in Sarajeva že jutri vrnila v Sarajevo in se udeležila komemoracije v spomin žrtvam genocida v Srebrenici 11. julija.
Živeti z izgubo
Med štirimi avtoricami, ki sodelujejo v tekmovalnem programu, je poleg Aide Begić tudi znana makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska z nemško-belgijsko-makedonsko-slovensko koprodukcijo Ženska, ki si je utrla solze. Drama govori o ženskah (Victoria Abril in Labina Mitevska), ki prihajata iz različnih kultur, a se v predelovanju bolečine ob izgubi skupaj naučita, kako osmisliti svoje življenje.
Pred projekcijo se je po rdeči preprogi pred Narodnim gledališčem poleg režiserke Teone in igralke Labine Mitevske sprehodila še ena znamenita gostja letošnjega festivala, španska igralka Victoria Abril, ki jo širša javnost pozna kot muzo Pedra Almodóvarja v njegovi najbolj bizarni fazi.
Ideja za film se je režiserki Teoni Strugar Mitevski porodila, ko je v Parizu, kjer živi zadnja leta, pred njene noge padel moški, ki se je vrgel iz najvišjega nadstropja bližnje stavbe. »Z neznanim moškim sem preživela sedem zadnjih minut njegovega življenja, umrl mi je dobesedno na rokah,« je rekla Mitevska. »Po tistem me je nenehno preganjala misel, kaj človeka pripelje do tega, da si vzame tisto najbolj dragoceno, kar ima.« Tako je nastala zgodba o izgubi in o tem, kako nadaljevati življenje po izgubi. Abrilova igra Helen, mater, ki se po sinovem samomoru poskuša soočiti s preteklostjo, tudi s tem, da si je zatiskala oči, ko je sin poskušal spregovoriti o spolni zlorabi v družini. Vlogo v filmu je sprejela po sedemdnevnem druženju s sestrama Mitevskima na filmskem festivalu v Makedoniji, ki jo je po strasti in energiji spomnila na špansko Andaluzijo, v kateri je preživela otroštvo, je povedala. »Ko sem prebrala ta scenarij, sem bila tako pretresena, da sem Teono takoj poklicala nazaj in brez pomišljanja sprejela vlogo. To se mi ni zgodilo ne prej ne potem v življenju,« je rekla Abrilova. »In lahko rečem, da je to ena najtežjih vlog, ki sem jih odigrala v karieri.«
Abramovićeva je prisotna
Ženska energija festivala se je nadaljevala tudi v programu Kinoscope special s projekcijo dokumentarca The Artist Is Present o Marini Abramović, ki jo spremlja, ko se pripravlja na svoj morda najpomembnejši trenutek v življenju – retrospektivo lastnega skoraj štiridesetletnega ustvarjanja v newyorški MoMI leta 2010, ki jo je v treh mesecih videlo več kot sedemsto tisoč ljudi.
Svoje prejšnje najodmevnejše performanse je prepustila mladim umetnikom in jih na to pripravljala na delavnicah na svojem domu, medtem ko je osrednja točka avtorice ta, da je preprosto tam, prisotna, pred njo je stol za obiskovalce MoME, ki ni bil nikoli prazen. Vsak dan, devet ur, tri mesece, sedi tam, najprej v rdeči dolgi obleki, zadnji mesec v beli, ne čuti več bolečin, samo sedi in zre v ljudi, ki se menjajo pred njo. Gledalec ima tako priložnost stopiti v obraz Marine Abramović, ki kot »planina«, kot je rekla sama, nepremično sedi in zre v obraze ljudi, ki sedajo pred njo. Kamera tako posname paleto emocij, ki se zvrsti na obrazih vseh ras, starosti, poklicev, metamorfoze, solze, hlipanje, občutke sreče, ko zrejo v umetničin obraz, ki jim po njenih besedah »postavlja ogledalo«.
Med prvimi je na stol pred njo sedel umetnik Ulay, ki s partnerico živi in ustvarja v Sloveniji. Ulay in Abramovićeva sta v dvanajstih letih skupaj preizkušala skrajne meje svojega telesa in odnosa v seriji tako imenovanih Relation Works – dokler nista simbolično končala svojega razmerja z zadnjim performansem The Lovers, trimesečno hojo po kitajskem zidu drug proti drugemu. »Vedno me sprašujejo, zakaj to počnem. To se sprašujem tudi sama,« je med drugim v filmu rekla Abramovićeva, »a že deset let nisem slišala vprašanja, zakaj je to, kar počnem, umetnost. Pri 63 se mi preprosto ne da več biti alternativka.«
Sodobni noir
Festivalovo polnoletnost je simbolično počastila tudi hrvaška revija Gloria, ki je že leta partner SFF, z odprtjem paviljona in razstavo fotografa Saše Šekoranja, ki v maniri zvezdnikov iz filmov noir, kot so Lauren Bacall, Gloria Swanson, Marilyn Monroe, Humphrey Bogart, Marlene Dietrich in Ava Gardner, v njihove najbolj znane filmske prizore postavi najbolj iskane igralce v regiji. »Hotel sem ustvariti sodobno vizijo filma noir,« je ob odprtju razstave rekel Šekoranja. »Na festivalu nam je v osemnajstih letih uspelo ustvariti regionalne zvezde, ki so po talentu in karizmi primerljive z mednarodnimi.«
»Našo ekipo od prvega festivala leta 1995 žene strast,« je rekel direktor SFF na odprtju natečaja Sarajevo, mesto filma. »Strast do filmov in predvsem do tega, da si želimo več, da poskušamo ustvariti nove pogoje, da pomagamo talentiranim, še neuveljavljenim avtorjem pri realiziranju njihovih idej.« Na tradicionalnem pogovoru Kafa sa ... na festivalski terasi so tako o izkušnjah na Talent Campusu govorili mladi režiserji in režiserke, ki so dobili priložnost, da v treh dneh posnamejo kratki film, vsak od filmov pa bo prikazan kot predfilm v programu Open air in tako dobil veliko večjo pozornost občinstva.
Doživeti film
Gledanje filmov v tem mestu je drugačno, za vedno si zapomniš atmosfero, odzive občinstva in zato tudi podobe na platnu veliko dlje ostanejo v glavi. Naj spet citiram režiserja Damjana Kozoleta (tokrat v tekmovalnem programu z dokumentarcem Dolge počitnice), ki je večkrat rekel, da je gledanje filmov v Sarajevu podobno rock koncertu. Filmov se tu ne gleda, filme se doživlja.
Lep primer je bila projekcija filma In kam zdaj? libanonske režiserke in igralke Nadine Labaki v odprtem kinu Hej!, ki v filmu odigra tudi eno glavnih vlog. S svojevrstno komedijo je tritisočglavo občinstvo odpeljala na emotivni tobogan smeha, krikov, solz, ki je na koncu izbruhnil v desetminutnih stoječih ovacijah.
Labakijeva zgodbo postavi v vasico brez imena na enem od bližnjevzhodnih prizorišč verskih konfliktov. V vasi, v kateri džamija in cerkev stojita druga ob drugi, prebivalstvo obeh veroizpovedi poskuša živeti v slogi; to je morda lažje, ker je zaradi spopadov med kristjani in muslimani vasica odrezana od sveta. Ko končno poskusijo vzpostaviti stik s svetom, prek starega šumečega televizorja, jih novice o žrtvah na eni in drugi strani spet vrnejo v stare konflikte.
Ženske, muslimanke in katoličanke, v strahu pred novo vojno vzamejo stvari v svoje roke. Agresijo svojih mož poskušajo umiriti najprej z insceniranimi verskimi čudeži, nato s skupino ruskih svetlolasih plesalk, dokler se obupane ne odločijo za zadnji izhod in jim pripravijo pecivo s hašišem, medtem pa jim skrijejo orožje. Vasica tako ostane oaza sloge in ljubezni sredi podivjanega sveta. Film z mešanico humorja in težkih dramskih prizorov ustvari močno sporočilo, ki se zdi kot napisano na kožo temu mestu, ki mu je z novim ustvarjalnim zagonom uspelo to, kar je uspelo ženskam na filmu. S kreativnostjo in ljubeznijo preseči pretekle travme.
Ali kot je po projekciji rekel direktor festivala: »V Sarajevu so od nekdaj sobivale različne kulture in mislim, da nam je uspelo to ohraniti in ostati mesto srečanj različnih kultur in novih skupnih projektov.«
