Tiskane izdaje
Srbska režiserka Mila Turajlić, ki je dosegla prepoznavnost že s prvencem Cinema Komunisto iz leta 2010 o vzponu in padcu SFRJ skozi zgodovino Avala filma in partizanskih filmov, je te dni na festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani predstavila svoje drugo delo Druga stran vsega.
Celovečerni dokumentarec Druga stran vsega iz lanskega leta je bil prikazan že na več festivalih, na katerih je navdušil gledalce, nad njim je navdušeno tudi ljubljansko občinstvo.
Ponaša se tudi z nagrado za najboljši celovečerni dokumentarec z uglednega mednarodnega festivala v Amsterdamu. Film skozi zgodbo posameznice portretira jugoslovansko in srbsko družbo skoraj skozi stoletje, obenem pa je ta portret precej univerzalen.
Mama,
Hiša v središču Beograda, v kateri je stanovanje, je bila v lasti njenega deda, ministra za pravosodje v kraljevini Jugoslaviji, in po vojni nacionalizirana. Vrata, ki so vodila v drugi del stanovanja, so bila zaklenjena celih sedemdeset let. Zaščitena 90-letna stanovalka je med snemanjem dokumentarca umrla in vrata so končno lahko odprli.
Medtem ko Srbijanka Turajlić čisti ključavnico na starih vratih, jo hči Mila kot režiserka vpraša, ali jo je kdaj zamikalo, da bi obrnila ključ. »Ne!« odgovori Srbijanka. In od Mile izvemo: »Moja mama je bila stara dve leti, ko so se vrata v našem stanovanju zaprla. Ko sem se leta 1979 rodila, so bila vrata zaklenjena več kot trideset let. V naslednjih tridesetih letih smo doživeli državljansko vojno, razpad države, sankcije, bombardiranje in revolucijo. Vrata so še vedno zaklenjena.«
Ženska v usnjenem plašču
Mila Turajlić začne dokumentarec z mamino zgodbo o razdeljenem stanovanju kot metafori za razdeljeni Beograd leta 1947 in skozi mamine spomine predstavlja začetke življenja v SFRJ. »Komunisti so seveda menili, da imajo buržuji vsega preveč, tudi stanovanjskega prostora, ki ga je treba dati revežem,« pripoveduje Srbijanka in se spomni ženske v usnjenem plašču in škornjih, ki se je nekega jutra pojavila na vratih. To je bila uniforma Udbe, kar je takoj vzbudilo strah. Pogledala je stanovanje in rekla: »Vi od zdaj živite tu, od teh vrat naprej pa vam bomo vzeli.«
V tiste sobe so naselili druge ljudi, Beograd pa se je razdelil na »buržuje in proletarce, ki so se dosledno družili eni z enimi, drugi z drugimi«. Življenje v takšnem stanovanju so spremljali strah, negotovost in pričakovanje ponovnega prihoda »ženske v usnjenem plašču«. Vsakič, ko je kdo pozvonil pri vratih, je na drugi stran vrat, kjer je živela družina Lazarević, nekdo opazoval skozi kukalo.
Srbijankino pripoved spremljajo arhivski posnetki, fotografije, režiserka pa pričara ozračje družbenega in političnega voajerizma s snemanjem skozi kukalo, okna, izza dreves. Celoten film se dogaja v tem stanovanju kot pogovor med mamo in hčerjo ter s prijatelji med druženji. S primerjanjem lastne usode z zgodovino SFRJ se Srbijanka skozi študentske proteste leta 1968 spominja svojih aktivističnih začetkov. »Verjeli smo, da spreminjamo svet. Težko mi je bilo, ker nas večina profesorjev ni podpirala, in tedaj sem sklenila, da je nedostojno, nečastno biti profesor in ne biti na strani študentov,« pravi hčeri.
Žugajoči prst Vinka Hafnerja
Za začetek konca SFRJ, ki je nastala »zelo kilavo in nestabilno«, Srbijanka Turajlić v pogovoru s prijatelji navaja znamenit trenutek z zadnjega partijskega kongresa leta 1988, ko je slovenski funkcionar Vinko Hafner za govorniškim pultom požugal Slobodanu Miloševiću. Malo pred razpadom jugoslovanske partije in zatem države je tedanjega predsednika centralnega komiteja Zveze komunistov Srbije Miloševića posvaril, da bo on odgovoren za razpad Jugoslavije, če bo še naprej vodil velikosrbsko nacionalistično politiko in si hotel podrediti vse druge jugoslovanske narode in narodnosti.
Tanki in cvetje
Zatem režiserka z zvokom grmenja in pozneje dežja v sedanjosti simbolično napove začetek katastrofe, ki je sledila. Ob posnetkih kolone tankov Jugoslovanske ljudske armade slišimo Večerno elegijo Josipe Lisac. »Ne veš, kako se je vojna začela ... Ne verjameš, da se to lahko začne. Dokler se ne začne,« Srbijanka nadaljuje pripoved, tokrat o drugem usodnem delu zgodovine Jugoslavije in Srbije ter svojega življenja, ob tem pa spremljamo posnetke slovitega govora Slobodana Miloševića na Gazimestanu. Na hčerino vprašanje, kako se je takrat počutila, mama odgovarja: »Najgrozovitejši trenutek, ampak zares najgrozovitejši trenutek je bil, ko so tanki iz Beograda šli v Vukovar, ljudstvo pa je metalo cvetje. Vprašaš se, kje si živel, kaj si delal, s kom si živel.«
Tako kot po drugi svetovni vojni je bila Srbija znova razdeljena »na tiste, ki so menili, da je ta vojna pravična, da je treba braniti brate in osvajati ozemlja, ki so pravično srbska, in na tiste, ki so menili, da je vse to norost«.
Demokracija se je izgubila
Zadnje poglavje filma se začne 5. oktobra 2000 s posnetki velikih demonstracij v Beogradu, s katerimi se je končala Miloševićeva vladavina in za kar je imelo največ zaslug gibanje Odpor, katerega aktivna članica je bila Srbijanka Turajlić. Ko je naslednji dan vsa Srbija proslavljala »demokracijo«, je bila Srbijanka v nekem televizijskem intervjuju skeptična. Da je bila skepsa upravičena, dokazuje naslednjih petnajst let, kritično prikazanih v filmu. Namreč zapuščina zmage nad Miloševićem in vzpostavitve demokratične oblasti v Srbiji je bila relativno kratka. Prva nenadomestljiva izguba je bil uboj premiera Zorana Đinđića leta 2003, pozneje tudi odhod demokratov z oblasti.
Mila v nekem prizoru čustveno reče: »Ta država ni normalna, v tej državi ni mogoče živeti.« Iz tega in tudi vsega drugega je razbrati razočaranje njene generacije in tudi drugih, ob katerem se skupaj z režiserko vprašamo: se bomo kot posamezniki odzvali ali ne, kadar je v družbi nekaj zelo narobe?
Stanovanje danes ni več razdeljeno, družba pa je še vedno. »Ko greš na drugo stran stanovanja, ki je bilo sedemdeset let zaklenjeno, vidiš, da ima tudi ta stran svojo zgodbo in da naše skupne zgodovine ni mogoče zvesti na zmagovalce in poražence,« modro pravi Mila Turajlić.
