Tiskane izdaje
Razredni sovražnik je eden izmed šestih prvencev, ki so jih selektorji uvrstili v njim namenjen tekmovalni program Mostre in se potegujejo za leva prihodnosti. Gre za nagrado, ki poleg prestiža prinaša tudi 75.000 evrov, hkrati pa se v okviru kritiškega tedna slovenski film poteguje za nagrado občinstva v znesku pet tisoč evrov. Če bo film prejel leva prihodnosti, bo Biček šele drugi slovenski režiser s to nagrado. Prvi jo je dobil leta 2001 Jan Cvitkovič za film Kruh in mleko, ki je za zdaj edini slovenski režiser z nagrado na enem od treh najpomembnejših svetovnih filmskih festivalov (v Cannesu, Benetkah, Berlinu).
Prijetno presenečenje
Razredni sovražnik je resnično prijetno presenečenje slovenske kinematografije, saj ima vrsto odlik. Predvsem dober scenarij, ki so ga podpisali Rok Biček, Nejc Gazvoda in Janez Lapajne. Dober in domišljen scenarij rešuje tudi kakšno šibko točko, recimo tu in tam nihajočo igro, ki je sicer na splošno dobra, celo presenetljivo dobra glede na vrsto nastopajočih, ki so se pred kamero pojavili prvič v življenju in mnogi najbrž tudi zadnjič.
Navdih za scenarij je bil resnični dogodek na novomeški gimnaziji, samomor četrtošolke, ko sta jo obiskovala zdaj 28-letna Rok Biček in Nejc Gazvoda. V filmu gre priljubljena razredničarka in profesorica nemščine Nuša (Maša Derganc) na porodniški dopust in nadomešča jo hladni, intelektualni, distancirani profesor Robert Zupan (Igor Samobor), ki od dijakov zahteva spoštljivost, znanje in zrelost, nič drugega v zvezi z njimi ga ne zanima. Hitro vzpostavi avtoriteto, kar je še toliko lažje in nekolikanj stereotipno z nemščino, ki jo poučuje in v kateri skoraj ves čas govori in enako zahteva od dijakov.
Razred ima, tako kot pač vsak, svojo dinamiko, ki jo poganja skupek značajev, motivov, ambicij, družinskih okolij, saj v njem sobivajo od brezčutnega piflarja do samovšečnega in vsevednega liderja. V teh prikazih je film z vsemi najstniškimi naturščiki realističen do konca, manj realističen ali sploh ne je pouk nemščine, pri katerem več ur zapored posvečajo Thomasu Mannu, veliko prezahtevni snovi, da bi se lahko tako pojavila v kurikulu srednješolske nemščine. Sta pa Mannova pisanje in življenje v prid filmski pripovedi. Dijaki ne dosegajo profesorjevih standardov in on seveda ne njihovih, zato v razredu nastaja napetost, ki se iz ure v uro stopnjuje. Edina oseba v šoli, ki ji je navzven brezdušni profesor všeč, je profesorica telovadbe (Tjaša Železnik), ki ga zapeljuje, a jo on arogantno in cinično zavrne. Medtem ko je profesorjeva avtoritativnost nedvoumna, njegovi brezčutnost in brezdušnost nista, čeprav za dijake o tem ni niti najmanjšega dvoma. O tem so še bolj prepričani, ko sošolka Sabina (Daša Cupevski) naredi samomor in dijaki krivdo pripišejo njemu, ker ji je dal cvek, ki ga je za nameček pribil s cinično pripombo. Dijaki njegove metode označujejo za nacistične in imenujejo ga naci.
Režiser s spretnimi prijemi prenaša dramatično napetost iz razreda na gledalca in ga v tej napetosti drži skozi ves film, tako da zagotovo ne bodo razočarani niti tisti, ki od filma pričakujejo nenehno dogajanje. Ko pride do razklanosti tudi v razredu, kaže, da bo zdaj zdaj izbruhnilo nasilje. Dijaki razširijo upor proti profesorju na upor proti šolskemu sistemu, pri čemer je skozi starše na roditeljskem sestanku prikazan tudi širši družbeni kontekst. Otroci so, med drugim, odraz oziroma ogledalo staršev.
Večplastna pripoved
Zgodba še zdaleč ni enoplastna v smislu, da so na eni strani čustveni in občutljivi dijaki, ki se bojujejo za prave stvari, na drugi pa brezdušni sistem kot ovira pozitivnim spremembam. Ena od plasti se skriva tudi v stavku, ki ga izreče ravnateljica (Nataša Barbara Gračner): »Včasih so se dijaki bali nas, zdaj se mi njih.« Svet in z njo šola sta v
Filmov o razredni dinamiki oziroma generacijskem prepadu med učenci in profesorji je bilo posnetih že veliko, vseeno je Razredni sovražnik v mnogih pogledih izviren. Gledalcu gre toliko do živega, da ga še nekaj časa nosi s seboj. Ob tem je narejen tako, da lahko nagovarja občinstvo tudi v drugih kulturnih okoljih in sploh ne samo mladine. Morda ga bodo vendarle kupovali, temu je v prid tudi to, da ni ne art ne pretirano komercialen. Igra je mestoma tako prepričljiva, da lahko gledalca pripelje tudi do solz. Samobor je naravnost odličen. Dobra je tudi fotografija Fabia Stolla.
Razredni sovražnik bo 11. septembra odprl Festival slovenskega filma v Portorožu, zatem ga bo mogoče gledati v slovenskih kinih.
