Retrospektiva Jean-Gabriela Périota v Kinoteki

Filmske oblike, znane tudi pod imenoma eksperimentalni oziroma avantgardni film, v današnjih programih ­kinematografov redkokdaj dobijo svoj razdelek, saj praviloma ne ustrezajo prevladujoči ekonomski logiki produkcije in distribucije filma. Ravno oblike, ki se upirajo uveljavljenim kategorizacijam, z inventivnim raziskovanjem zmožnosti in dometa medija film odpirajo in ga utrjujejo kot umetnost.

Slovenska kinoteka si je zadala takšno produkcijo sistematično predstaviti javnosti v kontinuirani programski shemi Kino-integral. Danes in jutri bodo predstavili celotno retrospektivo mladega francoskega režiserja Jean-Gabriela Périota, ki se bo udeležil obeh ­večernih projekcij. Režiser je v kratkem desetletnem obdobju ustvarjanja posnel okrog dvajset filmov. Ti so na številnih svetovnih filmskih festivalih prejeli več kot osemdeset nagrad, med drugim se lahko pohvalijo z uvrstitvijo v programe prestižnih festivalov, kot sta beneški in rotterdamski. V festivalskem okolju in širše se je uveljavil kot eden najbolj perspektivnih avtorjev mlajše generacije. Tokrat se bo prvič predstavil tudi ljubljanskemu občinstvu.

Retrospektiva bo zajela celoten opus režiserjevih kratkih filmov, ki so nastali precej nekonvencionalno. V nasprotju z ustaljeno proceduro filmskega ustvarjanja Périot nima kamere in je ne uporablja ter ne obdeluje avtorskega materiala, temveč posnetke in fotografije 
v glavnem nabira s spletnih arhivov. Zanimajo ga namreč že obstoječe podobe, ki imajo določen ­simbolni pomen.


Prednost podobe

Intrigantnost Périotovih filmov je nemara v tem, da se avtor ­posveča samemu fenomenu in nastanku filma. Razmerje med statično fotografijo oziroma podobo in montažo, ki ustvarja iluzijo gibanja sličic, je poglaviten predmet njegove analize filma v filmu. Zelo plastičnim in bolj subtilnim dekonstrukcijam te iluzije je skupen prevladujoč namen njegove kinematografije, izpostaviti neskončno zmožnost filma – krojiti vedno nove realnosti iz najmanjšega strukturnega delca, samostojne podobe.

Périot je z analizo pojava podobe postal zelo političen avtor, čigar poslanstvo ni le sprevideti filmsko realnost kot iluzijo, temveč predvsem sprevideti iluzijo kot realnost, razgrnitev dejstva, da je enaka iluzija tudi v sami kulturi, natančneje, v kulturi 20. in 21. stoletja. Pojav fotografske in filmske podobe je namreč bistveno oblikoval sodobno razumevanje realnosti in posledično tudi realnost samo. Izhodišče, da je podoba ključni nosilec pomenov v sodobni kulturi, je tako iz domene teorije in filozofije prenesel v domeno razmisleka ­filma o samem sebi.


Kratki esej

Prevladujoča oblika v retrospektivi je kratkometražni filmski esej, torej, razmislek o določeni družbeni, politični oziroma kulturni problematiki skozi optiko podobe, ki je s to problematiko vizualno zvezana. Dvogovor med podobo in njeno političnostjo zahteva še natančnejšo obrazložitev. Podoba ima v Périotovi kinematografiji pomembno mesto zlasti zaradi ideoloških razsežnosti. Njegovi filmi izhajajo iz predpostavke, da podobe niso goli odsevi realnosti, ampak imajo v kulturi natančno določen pomen, ki so jim ga dodelile določene družbenopolitične elite. Zato podoba vselej zrcali razmerja moči v družbi, je mesto družbenih antagonizmov, v njej poteka mikroskopski razredni boj. Podoba nosi pomene, ki jih prosto oko morda ne zazna, a so še kako prisotni v našem dojemanju ­podobe.

V zgodovini podobe ima ravno podoba zgodovine še posebej močno ideološko osnovo. Filmi, kot so 200.000 fantomov (Nijuman no ­borei, 2007), Pa četudi bi bila ­zločinka ... (Eut-elle ete criminelle ..., 2006) in Razveljavi (Undo, 2005),­ če jih omenimo le peščico, sprevračajo uveljavljeno razumevanje zgodovine in radikalno prevrednotijo zgodovinske prelomnice, 
v katerih so politične elite z nasiljem in fizično represijo uveljavljale­ lastne partikularne interese.


Preprosta montaža

Režiser ta učinek doseže s preprostimi tehnikami montaže, kot so vrtenje posnetkov nazaj in naprej, pospeševanje in upočasnjevanje, primerjanje podob, ki se nikdar poprej niso pojavile druga ob drugi. Gre za manipulacijo fotografij in arhivskih posnetkov kot ikon ter simbolov, v katerih so gole podobe prežete s simbolnim pomenom do te stopnje, da dogodki, ki jih upodabljajo, izgubijo svojo konkretnost. Primer tega je posnetek trka letal v newyorška dvojčka, dogodek, po katerem podobe 11. septembra 2001 niso le podobe letalske nesreče, temveč učinkujejo zlasti kot simbol grožnje katastrofalnega propada zahodne civilizacije in dokaz o nujnosti boja proti terorizmu, vojne in nasilja.

Podobe prenehajo biti del specifičnih družbenopolitičnih okoliščin in pričnejo naslavljati karseda univerzalne pojme, kot so pravica, zmaga, vojna, legitimno nasilje, dobro in zlo. Emancipacija podob po Jean-Gabrielu Périotu zahteva njihovo radikalno dekonstrukcijo, ki je mogoča z razstavljanjem prvin medija podobe, filma. Filmi na preizkušnjo ne postavljajo le mesta podobe v kulturi, temveč tudi zgodovino 20. stoletja, ki velja za stoletje podobe.


VIDEO: 200.000 fantomov