Tiskane izdaje
Na velikem platnu 19. sarajevskega filmskega festivala smo gledali velike zgodbe malih ljudi od Epizode v življenju nabiralca železa do usode Srđana Aleksića, predstavnika vojske Republike srbske, ki je izgubil življenje, ker je pred sovojaki branil muslimanskega kolega- zgodbo je v film Krogi prepletel Srdan Golubović.
Glavna nagrada srce Sarajeva je šla v roke gruzijskemu filmu V razcvetu.
»Za preživetje potrebuješ kruh, vodo in spanje; za to, da preživiš, potrebuješ nekoliko več. Ena od teh stvari je kino,« je v kratkem dokumentarcu o vojnem kinu v Sarajevu na sff rekel eden od ustanoviteljev vojnega kina Milan Cvijanović.
Sarajevski festival ni običajni filmski festival; vsakič, ko stopim v to mesto, ki v desetih dneh festivala popolnoma spremeni svoj izraz, pomislim na besede Mirsada Purivatre, kako je v časih obkoljenega Sarajeva umetnost postala edina možnost za preživetje v norosti vojne. »Nisi vedel, ali boš preživel tisti dan, vsakič, ko si se odločil, da boš šel iz hiše, si tvegal, da se ne boš več vrnil,« je takrat za SP rekel Purivatra. »A po mesecih skrivanja v kleti začutiš, da postajaš nor. Takrat si rečeš: ne glede na vse- ven grem, med ljudi.«
Zdaj sedim v Meeting Pointu z Almirjem Palato, tehničnim direktorjem sff in na njegovem laptopu gledam film o »ratnom kinu Apollo«, ki ga je sam produciral, režirala pa bosanska umetnica Šejla Kamerić. Na več kot dvajset let starih posnetkih iz sarajevske Akademije so mladi umetniki, ki se, naveličani skrivanja, odločijo, da bodo začeli vrteti stare filme. Po mestu se je začela širiti »fama o vojnem kinu«. Dali so mu naziv Apollo, po prvem vesoljskem plovilu na Mesec in po prvem kinu v Sarajevu.
Leta 1993 in 1994 so prek Igmana tja prišli Susan Sonntag, Vanessa Redgrave, Milčo Mančevski, Marco Müller, tudi takratni umetniški direktor edinburškega festivala Mark Cousins, ki je bil sprožilec za ta kratki film, pove Almir Palata. V vojnem kinu so tako imeli retrospektivo filmov iz prestižnih festivalov, najbolj si je zapomnil filme Kena Loacha, Mickeya Rourka in seveda ne pozabiš Prvinskega nagona, sploh če ga gledaš med vojno.
Brez vojnega kina Apollo ne bi bilo festivala, ki je danes prerastel v največji filmski festival v regiji, kjer se rojevajo novi filmi, nove sanje, nove mednarodne koprodukcije.
Srce Sarajeva
Srce Sarajeva je nagrada, ki ima tako kot festival svojo intimno, tudi bolečo zgodovino. Povezano je z žensko, ki je v Le Mondu prebrala članek o pokolu na sarajevski tržnici leta 1994 – in to jo je tako pretreslo, da je z vsemi močmi želela nekaj narediti za to mesto. To je bila pariška modna oblikovalka Agnes B.
Začela je projekt Srce Sarajeva, tiskala je majice, organizirala proteste proti takratni francoski vladi, zbrala je na tisoče ljudi v Parizu, vsi so bili tam z majicami, na katerih je bilo srce Sarajeva ... Po tem je nagrada dobila ime. Minulo soboto so jih podelili že devetnajstič.
Direktor SFF-a Mirsad Purivatra je že na otvoritveni slovesnosti 16. avgusta častno Srce Sarajeva predal v roke madžarskemu režiserju Beli Tarru, ki je letos februarja v Sarajevu začel posebno mednarodno šolo za filmske ustvarjalce Film Factory. Drugo častno srce Sarajeva je na sobotni slovesnosti podelil izvršnemu direktorju Eurimagea Robertu Olli za njegove zasluge v filmski industriji.
Glavno nagrado srce Sarajeva je mednarodna žirija 19. sff, ki ji je predsedoval Danis Tanović, dodelila gruzijskemu filmu V razcvetu režiserjev Nane Ekvtimsvili in Simona Großa, ki govori o odraščanju dveh najstnic v Tbilisiju na začetku turbulentnih devetdesetih; žirijo sta prepričali tudi mladi igralki v istem filmu - Lika Babluani in Mariam Bokeria.
Srce Sarajeva za najboljšo moško vlogo je šlo v roke Bogdanu Dikliću za vlogo v bosansko-hrvaški koprodukciji Obrana i zaštita (Obramba in zaščita) v režiji Boba Jelčića. Diklić je Slavko, ki se napoti na pogreb svojega prijatelja v Mostar, kjer se sooči s sencami minule vojne. Ob prejetju srca Sarajeva je vidno ganjen dejal: »Nagrada, ki ima najlepše ime. Srce. Ni ne zlato, ne srebrno, je samo srce.«
Srce Sarajeva za najboljši dokumentarni film (med tekmovalnimi dokumentarci sta bila tudi filma Hanne Slak Zasloni in Petre Seliškar Mama Evropa) je prejel Sickfuckpeople avstrijskega režiserja Juryja Rechinskega, ki govori o skupini otrok, brezdomcev, ki so preživeli svoje odvisniško otroštvo na ulici.
Mira Furlan in Branko Đurić na filmu, ki je malo tudi slovenski
Posebno nagrado Cineuropa, s katero istoimenski spletni portal nagrajuje film »visoke umetniške kakovosti, ki promovira evropski dialog in integracijo«, je prejel film Faruka Lončarevića Z mamo, BiH-nemško- slovenska koprodukcija (Vertigo Emotionfilm Daneta Hočevarja). Intimna drama o doktorici (Mira Furlan), ki po devetih letih boja z rakom na dojki izve, da umira, in o njenem kompleksnem odnosu z možem Branko Đurić) in hčerkama (Marija Pikić, Sanja Vejnović), ki se morajo prav tako soočiti z izgubo.
»Ko sem brala ta scenarij, mi je bil zelo blizu, tudi zato, ker sem doživela podobno zgodbo v svoji družini,« je po premieri rekla Mira Furlan. »Scenarij se je precej spreminjal že med snemanjem, a ko sem zdaj v Sarajevu prvič videla film, sem bila milo rečeno - presenečena, saj je bil velik del mojega igralskega dela preprosto izrezan,« je še povedala. Njena iskrenost je dobila svoj izkrivljeni odmev v lokalnih člankih z naslovi, kot so Mira Furlan oblatila lastni film in podobno.
Ne moremo snemati običajnih ljubezenskih zgodb
»Ne moremo se pretvarjati. Vojna je bila na teh prostorih najmočnejši dogodek, ki je zaznamoval vse generacije in našo umetnost. Zato avtorji na tem področju ne moremo snemati običajnih ljubezenskih zgodb,« je po projekciji filma Krogi povedal režiser Srdan Golubović.
»Dolžni smo posneti zgodbe, ki so družbeno angažirane.« Krogi, zmagovalec letošnjega Puljskega festivala, je posnet po resnični zgodbi pripadnika vojske Republike Srbske Srđana Aleksića, ki je leta 1993 v Trebinju poskušal preprečiti izživljanje nad sovaščanom muslimanskega rodu Alenom Glavovićem, ki so se ga vojaki lotili, ker v kiosku ni imel več željenih cigaret; vojaki so nato namesto Glavovića zverinsko pretepli lastnega kolega, Srdana Aleksića.
Po ganljivi projekciji v poletnem kinu Hej! se je več kot tri tisočim gledalcem poklonil tudi resnični oče Srđana Aleksića, vojnega heroja, ki je moral umreti zato, ker se je odzval na nasilje sovojakov. V vlogi muslimana Alena Glavovića nastopa Leon Lučev (zlata arena za najboljšega igralca) v vlogi Aleksićevega prijatelja, ki je le nemočno opazoval, pa prav tako odlični Nebojša Glogovac.
Red carpet ali crveni ćilim
Tokrat je festival minil brez histerije ob prihodih planetarno znanih zvezd, pozornost je bila usmerjena izključno v filme v tekmovalnem programu, v filme programa V fokusu, v ospredju so bile intimne, težke zgodbe malih ljudi.
Tudi proračun festivala naj bi bil veliko manjši kot minula leta, organizatorji so omenjali vsoto 700 tisoč evrov, omenjale so se težave s financiranjem in logistiko, in »vendar lahko z gotovostjo rečejo, da so v 19. ponovitvi festivala dosegli vse cilje, ki so si jih zastavili leta 1995,« je še enkrat ponovil direktor Sff, Mirsad Purivatra. Kot rečeno, planetarno slavnih zvezdnikov tokrat ni bilo. A so pričakovanja uspešno zapolnjevali Danny Glover, Armand Assante (Mambo Kings), pa tudi mladi ameriški igralec Emile Hirsch (s filmom Prince Avalanche) ...
Veliko ganjenost občinstva sta izzvali nekoč jugoslovanska, zdaj mednarodna zvezda Mira Furlan in pop ikona Severina, ki se je med navdušenimi vzkliki iz množice po rdeči preprogi sprehodila v spremstvu sodelavca Tomaža Pandurja; podobno navdušenje so poželi »ljubljenci« sarajevskega občinstva, kot recimo Danis Tanović, ki je poleg oskarja in številnih nagrad za Nikogaršnjo zemljo, zdaj z Nabiralcem železa Bosni prinesel še dva srebrna medveda, in Branko Đurić, ki je na premiero filma Z mamo prišel v spremstvu Tanje Ribić in hčerke Zale.
Danny Glover, humanitarec in igralec (Barva škrlata, Smrtonosno orožje), je prišel tudi v vlogi unicefovega ambasadorja in kustosa fondacije Katrin Cartlidge. Nagrado je podelil mladi francoski režiserki Dyani Gaye za film Deweneti; o dečku, ki živi od miloščine na ulicah Dakarja. Poleg Mire Furlan in Dannyija Gloverja je bil najbolj oblegan gost festivala prav Armand Assante, igralec s tiste vrste obrazom, ki se gledalcu za vedno vtisne v zavest.
V Sarajevo je prišel s kratkim filmom režiserja Anteja Novakovića The Fix, ki se spogleduje z estetiko gangsterskih filmov v stilu Tarantinovega Šunda ali Steklih psov. Ko spoznaš zgodbo štiridesetletnega režiserja, veš, zakaj. Ante Novaković, Newyorčan hrvaškega rodu, se je rodil in odraščal v Bronxu in nato več kot pol življenja preživel na filmskem setu. Kot asistent Harveya Keitela in kasneje Colina Farrella je sodeloval na vsaj petdesetih filmskih produkcijah, med njimi so Klavir, Stekli psi, Šund, Moder v obraz, Dim, Široko zaprte oči ...
Na snemanju Tanovićeve Triaže je spoznal Branka Đurića in - kot je rekel sam - »prepoznal njegovo izjemno sposobnost transformacije.« Zdaj pripravlja celovečerno verzijo kratkega filma, v katerem glavno vlogo ponovno igra Armand Assante, eno od vlog pa piše posebej za Branka Đurića, je povedal za Delo. »Všeč so mi te vrste igralci, kot so Assante, Harvey Keithel in Đuro. Imajo neverjetno igralsko prezenco in prepričljivost,« je rekel, ko smo sedeli pred sarajevskim hotelom Evropa in čakali na Assantea.
Ta je nedavno zaključil snemanje 2. dela uspešnice Montevideo, Bog te video Dragana Bjelogrlića; med drugim je, tudi sam glasbenik, izrazil navdušenje nad sountrackom našega Magnifica. Žal smo zamudili trenutek, ko je Assante po premieri kratkega filma v poletnem kinu Hej! pred razgretim občinstvom odpel hit iz filma Mambo Kings Beautiful Maria, ki ga v izvirniku poje Antonio Banderas.
Morda je kriza prinesla tudi to, da so imeli vsi ljubitelji filma in udeleženci festivala namesto vsaj sedmih različnih lokacij za zabavo in druženje letos na voljo samo festivalsko središče; in da je tudi zato atmosfera festivala dišala po tisti konec devetdesetih let, ko so se gosti, še mežikajoči od teme kinodvoran, zbirali v Meeting Pointu in sedeli skupaj z Williamom Dafoejem, Bonom ali s Steveom Buscemijem … in iz srečanj so se rojevali novi filmi.
Letos so srečanja formalizirana v sekcijah festivala, kot sta koprodukcijski market CineLink in Talent Campus. Talent Campus v sodelovanju z Berlinalom je namenjen mladim ustvarjalcem (med njimi je bil slovenski igralec Domen Valič), ki so imeli letos priložnost prisluhniti vrhunskim predavateljem, kot so Danny Glover, režiser Leon Carax, Leon Lučev, igralec Uliks Fehmiu (sin legendarnega jugoslovanskega igralca albanskega rodu Bekima Fehmiuja) in številni drugi.
Cinelink in Cvitkovičev Mercedez
Eden od vrhuncev zabave obfestivalskega dogajanja je bil večer, na katerem se je kot didžej izkazal eden od prejšnjih dobitnikov častnega Srca Sarajeva, veliki pokrovitelj filmskega programa Sarajevo, mesto filma, Emil Tedeschi, predsednik uprave Atlantic Grupe. V drugi polovici festivalskega dogajanja pa je za najbolj uspešno obveljala CineLinkova.
Od devetdesetih izbranih projektov na Cine Link +se je v ožji izbor uvrstil tudi novi celovečerni projekt Jana Cvitkoviča in producenta Staregare Mihe Černeca z naslovom Mercedez- ognjeni konj, nekakšen road movie, ki raziskuje odnos med očetom in sinom. Festivalske dni sta izkoristila za številne sestanke s koproducenti, 28. avgusta pa potujeta v Benetke, kjer Janov kratki film Bil sem otrok sodeluje v projektu Venice 70 - Future Reloaded, je povedal Černec.
Direktor festivala je ob sedemdesetletnici beneškega festivala namreč povabil 70 režiserjev, da bi posneli kratki film z enotno temo: Prihodnost kinematografije. Cvitkovič je v dobri družbi, med povabljenimi režiserji je tudi Bernardo Bertolucci.
Adria Blues in roker, ki noče iz sobe
V novem programu festivala z naslovom Sarajevo Film Festival Guests Present je po premieri v Karlovih Varyih in v Pulju svojo sarajevsko premiero doživela slovensko-mednarodna koprodukcija (Gustav film) Adria Blues režiserja in scenarista Miroslava Mandića, nekdanjega predavatelja na FAMU, med drugim predavatelja scenaristike na AGRFT.
V melodrami s skoraj črnim humorjem o rokerju Toniju Riffu (sarajevski igralec Senad Bašić), ki leta 1991 iz vojne v BiH prebeži v Slovenijo, čez dvajset let pa se spopada z depresijo in se ne more niti dotakniti kitare, se je Mandić želel spomniti na tiste umetnike, ki so zaradi grozote vojne nenadoma obmolknili in dvajset let niso mogli zgrabiti ne za čopič, ne sesti za klavir, ne zgrabiti za kitaro. V svojem življenju jih je spoznal kar nekaj, je še povedal Mandić, vidno ganjen nad navdušenim odzivom občinstva v mestu, v katerem je odraščal, v katerem je predaval, v katerem je - nenazadnje - režiral Top listo nadrealistov.
V vlogi žene depresivnega rockerja nastopa odlična Mojca Funkl, poleg nje so še Peter Musevski, Brane Završan, Lotos Šparovec, Grega Zorc, Iva Babić in drugi. Novo slovensko »melodramatično komedijo« si lahko ogledamo že nocoj na premieri v Veliki dvorani Grand hotela Union.
