Še kar sladke skrbi žirije

Letošnjo podelitev so organizatorji iz odprtega dela portoroškega Avditorija prestavili­ v intimnejše okolje dvorane,­ uro svečanosti pa potisnili­ na ­deseto zvečer. Čeprav je od ­zadnjega televizijskega prenosa­ podelitve minilo vrsto­ let, jo bo kljub temu mogoče­ nocoj že drugič v živo spremljati prek internetne strani aktv.si, spletnega televizijskega medija, ki ga je ustanovila Akademija za gledališče, radio, film in televizijo.

Vesne niso edine nagrade festivala. Poleg njih bo podeljenih pet nagrad, ki jih prispevajo pokrovitelji, med njimi tudi nagrada občinstva. Festival je od lani tudi prizorišče podeljevanja priznanja kosobrin, ki ga Društvo slovenskih režiserjev namenja izjemnim prispevkom k slovenski kinematografiji in televizijskemu ustvarjanju v neavtorskih filmskih poklicih. Letošnji prejemnik je kolorist Emil Svetlik, ki je sodeloval pri tako rekoč vseh pomembnejših slovenskih igranih celovečernih filmih zadnjih dvajsetih let.

Dobra ustvarjalna kondicija

In komu bi lahko šle letošnje vesne? Če se osredotočim samo na igrane celovečerce, lahko zapišem, da letošnji izbor govori o dobri ustvarjalni kondiciji ter tematsko in žanrsko spodbudni in raznoliki podobi slovenskega filma. Najprej je tu v kinu že distribuiran Houston, imamo problem! Žige Virca, mokumentarec z intrigantno tezo o jugoslovanskem fantomskem vesoljskem programu, ki naj bi omogočil Američanom, da so v tekmi za prvega moža na Luni premagali Sovjete. Izvirnost teme, ki ji v končni realizaciji sicer nekaj malega zmanjka, odpira filmu možnosti za najvišje nagrade, med njimi za film, režijo in scenarij (Boštjan Virc, Žiga Virc). A v omenjenih kategorijah je zelo močen tudi film Pojdi z mano Igorja Šterka (scenarist Dušan Čater), v katerem lucidno poigravanje z elementi žanra grozljivke omogoči kompaktno zgodbo o štirih sodobnih najstnikih, ki se morajo sredi nepreglednih gozdov soočiti z lastnimi strahovi. Film bo gotovo predmet razprav vsaj še v kategoriji fotografije (Miloš Srdić).

Veliko možnosti za glavne nagrade ima tudi z zanimanjem pričakovan nov televizijski film Klemna Dvornika Pod gladino, ki je bil s prvencem Kruha in iger leta 2011 v Portorožu pravo presenečenje festivala. To je bila lucidna komedija, ki ji je uspelo z zgodbo z začetka osemdesetih let (povprečna slovenska družina se udeleži televizijskega kviza v živo, tega »arhetipa« poznejših resničnostnih šovov) aktualno nagovoriti sodobnost. Tokrat se je Dvornik odločil za psihološko kriminalko, ki je nastala po motivih romana Maje Novak Cimre (scenarij Barbara Zemljič). V ospredju je mlada,­ s travmo prometne nesreče, v kateri sta umrla njena starša, ona pa je bila voznica, zaznamovana odvetnica Rebeka (možna vesna za Niko Rozman), ki ji dodelijo primer umora scenografa. Glavna osumljenka hitro postane njena najboljša prijateljica Jana (Nina Ivanišin). Medtem ko je Rebeka resna, zapeta in odgovorna, predvsem pa bi rada do potankosti nadzorovala svoje življenje, je Jana primer na videz brezskrbne, frivolne in nezrele, dejansko pa tudi manipulativne ženske, zaznamovane z otroško spolno zlorabljenostjo.

Vse je, kot se zdi, in nič ni tako, kot je videti. Dvorniku uspe suvereno izpeljati kompleksno zgodbo, biti prepričljiv v psihološki motivaciji obeh protagonistk ter obvladati množico stranskih likov, ki zahtevajo kar precejšnjo pozornost gledalca. Resda ima film nekaj prostega teka in kakšen malce papirnat detajl. A treba mu je priznati, da je dal žanru, ki v slovenski kinematografiji nima ravno uspešnic, ampak prej okorne, obrtniško slabe in naivne izpeljave, sodobno in prepričljivo podobo.

Ženski aduti

Zanimivo bo spremljati, kako se bo žirija odločila v primeru Nočnega življenja Damjana Kozoleta, skandinavsko realistično posnete zgodbe o noči, v kateri bo žena znanega odvetnika, ki so ga našli napol zavestnega, krvavega in polnega pasjih ugrizov, poteptala svoja moralna načela, da bi obvarovala moža pred škandalom. Adut filma utegne biti tudi glavna ženska vloga Pie Zemljič.

Vendar pa njena konkurenca v primerjavi z letošnjimi ne prav številnimi glavnimi moškimi vlogami še zdaleč ni majhna. Ob omenjeni Niki Rozman je v poetičnem eseju Mama Vlada Škafarja tu še Nataša Tič Ralijan kot mama destruktivne najstnice, ki skuša rešiti svojega otroka, to prizadevanje pa sproži pot njenega lastnega samoiskanja. Pa Marjuta Slamič v igranem celovečernem prvencu pisatelja in gledališkega režiserja Marka Sosiča, v katerem igra Ido, izobraženo žensko srednjih let, ki se dvakrat na teden iz Istre pripelje v Trst, kjer pospravlja, kuha in neguje Alberta, nergavega in nesramnega starejšega moškega v invalidskem vozičku. Ker bo film prvič javno prikazan šele danes, se o njem še ne spodobi podajati mnenj, a žirija utegne pri nagradah vzeti v pretres tudi glavno moško vlogo (Ivo Barišič), fotografijo (Radovan Čok) in scenografijo (Dušan Milavec, ki je sicer tudi avtor scenografije pri Dvorniku in Kozoletu).

Kako spraviti najstniške gledalce v kino?

Marjuta Slamič igra še v sinoči prikazanem filmu Nika režiserja Slobodana Maksimovića, skupaj s pisateljem Matjažem Pikalom tudi soscenaristom filma. To je poleg Šterkovega Pojdi z mano letošnji drugi film, namenjen najstnikom. Da najstniško občinstvo imamo, je v zadnjem obdobju pokazalo kar nekaj filmov, med njimi seveda oba dela mladinske komedije Gremo mi po svoje Mihe Hočevarja pa tudi »zahtevnejši« Razredni sovražnik Roka Bička. Po obisku se sicer ni mogel kosati s Hočevarjem, a je imel z več kot petdeset tisoč gledalci leta več kot odličen odziv.

Programska odločitev filmskega centra, da tej ciljni skupini v zadnjih letih posveti več pozornosti, se zdi zato več kot umestna. Vendar pa so mladinski filmi gotovo med najzahtevnejšimi in najbolj tveganimi zvrstmi ter zato tudi z najtežje določljivim uspehom pri ciljnem občinstvu. To je nazorno pokazal denimo lanski film Utrip ljubezni Borisa Petkoviča, lucidna in duhovita najstniška romanca, ki jo učinkovito poganja raperska dinamika, a filmu množičnejših najstniških gledalcev ni uspelo spraviti v kino. Ali bo to uspelo Niki, zgodbi o šestnajstletnici (Ylenia Mahnič), ki obožuje dirkanje z gokarti, a ji po smrti očeta, ki jo je navdušil zanj, mama prepove trenirati, je zato nemogoča stava.

Kot že pri Maksimovićevem prvencu Hvala za Sunderland (2012), namreč tudi Nika pri artikulaciji teme ostaja preveč na površini. Sicer pozna glavne zakonitosti žanra – odraščajoči najstnik bo prek soočenja s težavami iniciiran v zrelost, vpleteni odrasli pa bodo pri tem repozicionirali svoje starševsko in še katero drugo razmerje. Vendar pa to matrico poenostavlja in stereotipizira, pri tem pa si v zapletu zgodbe pomaga tudi s precej neverodostojnimi epi­zodami. Kot bi se tega zavedal, skuša Maksimović poganjati film z energičnimi in glasbeno opremljenimi sekvencami gibanja in voženj, a s tem doseže prav nasproten učinek, saj film, ker jim ne sledi premik v zgodbi, ves čas ustavljajo.

Nika ni brez simpatičnih posameznosti – nič mu ni mogoče očitati pri izbiri igralcev, saj je pripeljal na platno sveže obraze slovenskega filma. Prav tako je scela všečen v močni barvitosti (fotografija Predrag Dubrovčić), slovenska obala, kjer se odvija, je filmsko sveža, Koper je videti kot razgibano in veliko pristaniško mesto, scenografija (Marko Juratovec) je skorajda romantično sladka. Prav tako gre pohvaliti nekatere posamezne prizore, ki s svetilnika ali znanega piranskega zidu pokažejo povsem nove panorame. Duhovita je tudi sekvenca, v kateri Miha Hočevar podpisuje plakat za svoje tretje nadaljevanje Gremo mi po svoje, ki se dogaja na Marsu. A zgodba o uporniški najstnici in njeni mami, ki temu uporništvu ni kos, je le preveč šablonska in predvidljiva, da bi emocionalno angažirala (vsaj starejšega) gledalca.

A za konec lahko rečem, da ima žirija, vsaj kar zadeva letošnje igrane celovečerce, precej sladke skrbi.