Simon Popek: Novi Liffe, novi val

Ljubljana - Jubilejni 20. LIFFe je pred vrati. Med 11. in 22. novembrom bo festival ponudil 91 celovečernih in 15 kratkih filmov. O festivalskem programu in dogajanju vas in vas še bomo podrobneje seznanjali v posebni Delovi internetni podstrani ter Delovi prilogi in na spletni strani www.liffe.si, z blogom pa vam želimo razkriti pogled na festival iz najrazličnejših zornih kotov. Pisci bodo ljudje, ki so kakorkoli povezani s filmom in festivalom: filmski kritiki in poznavalci ter ustvarjalci, ljubitelji filma, člani organizacijske ekipe festivala .... in še kdo.

Kot se spodobi blogerski niz začenja festivalski človek št. 1 Simon Popek, programski direktor 20. LIFFe in vodja filmskega programa Cankarjevega doma.

 

Tradicionalna oktobrska filmska retrospektiva, ki je v Kosovelovi dvorani posvečena bodisi tematskemu bodisi avtorskemu ciklu, je letos predstavila izbor novovalovskih klasikov in njihovih inspiracij. Devet dni, petnajst filmov, lepo zasedene dvorane, predvsem na projekcijah velikanov novovalovcev, Truffauta, Resnaisa in Godarda. Vsekakor lepa uvertura v filmsko jesen. Potem sem brskal po nedavno stiskanem katalogu Liffa '09 in med pregledovanjem zgodovine Film Art Festa (FAF) in Liffa v obdobju 1990-2008 ugotovil (se spomnil), da je bil ljubljanski festival v resnici vseskozi tesno povezan s francoskim novim valom, ne ravno vsako leto, a dovolj pogosto, da bi lahko govorili o platonskem razmerju. Agnes Varda, J.L. Godard, Alain Resnais, Jacques Rivette, Eric Rohmer ali Claude Chabrol so bili s svojimi filmi vseskozi gostje festivala. Leta 1992 je FAF celo zavrtel antologijo francoskega klasičnega filma po izboru revije Cahiers du cinema, v katerem se je med dvanajstimi izbranci znašlo kar šest novovalovcev! Medtem so se njihovi filmi kakopak spremenili, mladostna silovitost je povečini pojenjala, toda vseskozi so obdržali iskrivost (Varda), igrivost (Rivette), antiburžoazni cinizem (Chabrol), celo določeno mero militantnosti (Godard), skratka ostajali so moderni, sveži, provokativni. 

Kot kaže se bodo vračali še nekaj časa, ne glede na starost; letos denimo Alain Resnais, največji modernist med novovalovci, čigar celovečerni prvenec Hirošima, ljubezen moja (1959) smo si ogledali oktobra. Z Divjimi travami je natanko pol stoletja kasneje, pri 87-letih, posnel enega svojih najboljših filmov; potemtakem letošnjega Liffa ne odpirajo po naključju, so ilustrativna potrditev večne mladosti nekaterih evropskih filmskih tigrov. Nisem prepričan, če je Resnais po Manoelu De Oliveiri (decembra bo dopolnil 101 leto!) - edinem živečem avtorju, čigar praksa sega v čas nemega filma -, najstarejši aktivni režiser, brez dvoma pa je eden najboljših. Povedano drugače, Divje trave prej kažejo kondicijo 30-letnika kot 87-letnika. Kar je najboljše povabilo k ogledu mladostno razigranih Divjih trav ... če je seveda še ostala kakšna vstopnica.

Simon Popek