Tiskane izdaje
Med filmi, ki si jih bo mogoče ogledati na letošnjem 20.festivalu dokumentarnega filma, kaže izpostaviti O očetu in sinovih, še eno uspešnico sirskega režiserja Talala Derkija, ki prikazuje resnično življenje v opustošeni Siriji. To je eden od petih tekmovalnih filmov ljubljanskega festivala.
Talal Derki je v Siriji pred nekaj leti posnel Vrnitev v Homs, v katerem je spremljal dva mladeniča in njuno sanjarjenje o svobodi in miru, v filmu O očetih in sinovih pa se je pod krinko snemalca propagandnih filmov infiltriral v družino, v kateri oče, islamistični borec Abu Osama, vzgaja sinove kot bodoče džihadistične borce.
Vojne grozote
Čeprav je film O očetih in sinovih snemal, kakor da je propagandist Islamske države, je, kakor je dejal, vedno delal drugače, kakor so snemali oni. »Oni ne simpatizirajo z ljudmi, celo otroke prikazujejo kot krvoločne, toda ti niso taki, to ni v njihovi naravi.«
Snemal je pod lažnim imenom in vedno imel dva mobilnika, enega na pravo ime, s katerim je dajal vtis vzornega državljana, in drugega navadno od nekoga, ki je umrl, in s tem je komuniciral z drugimi aktivisti. Talal Derki je več kot dve leti živel z družino Abuja Osame, borca Al Nusre, v majhni vasi na severu Sirije in snemal predvsem otroke.
Dečke od malega pripravljajo, da bodo šli po stopinjah očetov in postali božji vojaki. V filmu se prepletajo vojne grozote in intima družinskega življenja. Avtorjev namen je ujeti trenutek, ko se morajo sinovi odpovedati otroštvu in postati džihadisti. Vojna se bliža, dečki pa so se že naučili, da nikoli ne smejo jokati.
Talal Derki se je rodil v Damasku, od leta 2014 živi v Berlinu. Za filma Vrnitev v Homs ter O očetih in sinovih je prejel nagradi na festivalu v Sundanceu.
Antisemitizem
S soočanjem s preteklostjo se ukvarja drugi tekmovalni film Mrtvi narod Raduja Judeja, romunskega avtorja vrste nagrajenih filmov, v katerih se v glavnem ukvarja s sodobnimi temami. Gre za esejistično nizanje zgodovinskega gradiva o Romuniji med turbulentnim in krvavim obdobjem od leta 1937 do 1946. V njem se avtor domiselno bori proti antisemitizmu in nacionalistični propagandi v kontekstu vsakodnevnega življenja ljudi.
Med drugim niza vrsto statičnih črno-belih fotografij, najdenih v arhivu romunskega fotografskega studia, in zvočne odlomke iz dnevnika židovskega zdravnika Emila Doriana, ki se prepletajo s propagandnim gradivom. Besede so pretresljiva dokumentacija grozodejstev nacističnih kolaborantov.
Tako različni in skupaj
Tretji tekmovalni film Debatni krožek je o programu pariškega Centra Georges Pompidou, dostopnega vsem, ki se želijo učiti in vaditi francoščino. Različni ljudje iz vsega sveta se srečujejo v tamkajšnji javni knjižnici – vojni begunci, sproščeni študenti, žrtve političnega preganjanja, poslovni ljudje – da bi se naučili jezika države, v kateri živijo, in spoznali nove ljudi.
Z nizanjem velikih kadrov različnih ljudi avtor Bernhard Braunstein spremlja njihove reakcije, s čimer potegne gledalce v svet njihovih majhnih konverzacij in jih spodbuja k prevpraševanju lastnih predsodkov. Avstrijec Bernhard Braunstein živi med Avstrijo in Francijo. Debatni krožek je njegov prvi celovečerni dokumentarni film.
Biti begunec
Prvi celovečerni dokumentarec je posnel tudi nizozemski režiser Guido Hendrikx. V tekmovalnem filmu Tujec v paradižu o begunski krizi združuje dokumentarno s fiktivnim. Film je kritika evropske begunske politike, predstavi pa tudi vzroke za begunski val, ki se zliva v Evropo. Tujec v »sicilskem paradižu« je nizozemski birokrat JJ (Valentijn Dhaenens), ki v učilnici pričaka komaj prispele begunce ter jim razlaga o Evropi in tistem, kar jih tu čaka.
Medtem ko Nizozemec udobno pristane na sicilskem letališču, begunci zapuščajo prenatrpan čoln in vstopajo v avtobus v smeri begunskega tabora. Pozicije moči so jasne od začetka. Birokrat, ki ga igra profesionalni igralec, v beguncih pokoplje vse upe, ko je govor o možnostih za delo, zadnji udarec pa jim zada s pripombo, koliko vsak begunec stane EU v prvem letu bivanja. Njegovo sporočilo je jasno – begunci v Evropi niso dobrodošli.
Medtem ko uradnik prvo skupino migrantov sprejme z desničarsko retoriko, drugo skupino sprejme kot liberalni aktivist, govori o odgovornosti evropskih politikov za smrt tisočev ljudi. Odprte meje bi okrepile svetovno gospodarstvo za 70 odstotkov, JJ ima dokaz za to v študiji univerze Harvard.
V tretjem dejanju filma JJ ravna po pravilih. Tu pride so selekcije kandidatov za pridobitev dovoljenja za prebivanje na Nizozemskem. Uradni status azilanta je sila težko dobiti. Ekonomski begunci odpadejo prvi, kajti revščina ni argument, potem odpadejo tisti, ki pridejo iz tako imenovanih varnih držav, in zatem tisti, ki niso vedeli, da morajo po dublinski konvenciji zaprositi za azil v prvi državi, v katero vstopijo. Sledi serija hladnih in natančnih pogovorov, ki begunce povsem zmede. Na koncu ostanejo v prostoru samo še trije, ki ustrezajo merilom za bivanje v EU.
Spet domov
Amos Gitai z vsakim novim delom, igranim ali dokumentarnim, prevprašuje spopade, ki se zdijo del izraelske krajine. Tekmovalni film Zahodno od reke Jordan spremlja njegovo vrnitev na okupirano ozemlje Zahodnega brega in dramo, ki je del vsakodnevnega skupnega življenja. To je Gitaijev prvi prihod na to ozemlje od njegovega kontroverznega filma Field Diary leta 1982, ki je bil posnet pred izraelsko intervencijo v Libanon in po njej.
Med snemanjem se je soočil z gnevom rojakov, okupatorskih vojakov, ki so grozili, da bodo razbili njegovo kamero, na filmskem festivalu v Jeruzalemu pa so grobo obsodili njegovo kritiko izraelskih naseljencev. Gitai se je odločil za prostovoljno izgnanstvo iz Izraela. Njegov novi dom je Francija.
