Med njimi so gotovo Andrej Končalovski, Kijoši Kurosava in Gianfranco Rosi. Njihovi filmi po ocenah kritikov oziroma vojni zvezd, ki jih dnevno objavlja festivalski časopis, kotirajo visoko na lestvici. Enako skupno oceno kot Miss Marx, o katerem smo že pisali, ima ruski pogled v zgodovino Dragi tovariši! (Dorogie tovarišči!) Andreja Končalovskega.
Triinosemdesetletni ruski gledališki in filmski režiser ter scenarist, znan tudi po sodelovanju z Andrejem Tarkovskim (Ivanovo otroštvo, Andrej Rubljov), ki ima na polici že dva srebrna leva (Poštarjeve bele noči in Paradiž), se je spomnil tragičnih dogodkov junija 1962 v sovjetskem mestecu Novočerkask blizu Črnega morja. V mestu z nekaj več kot 120.000 prebivalci zaradi znižanih plač ter naraščajoče inflacije izbruhnejo delavske stavke, ki jih KGB krvavo zatre, oblast s Hruščovom na čelu pa nato poskuša prikriti streljanje nedolžnih stavkajočih. A upora ne spremljamo z zornega kota delavcev, ampak skozi oči predane partijke Ljudmile (Julija Visocka), ki ne more razumeti nezadovoljnega ljudstva, ki v imenu Lenina kliče k pravici. Med stavkajočimi je tudi njena hči, ki med streljanjem na delavce izgine, in med njenim iskanjem se Ljudmili počasi ruši percepcija sveta in struktur, v katere goreče verjame.
V črno-beli tehniki in televizijskem (4 : 3) formatu se Končalovski loti podrobne rekonstrukcije dogodka in poustvari resničnega duha časa, ko se ruska realnost posameznika ni skladala s komunističnimi kolektivnimi ideali. Z osredotočenjem na slehernico, ki ji postopno prebujanje zavesti prinese brezmejno konfuzijo, je film Dragi tovariši! s prednostjo zgodovinske distance tudi nekakšen kontrapunkt tedanji proslavljeni ruski kinematografiji.
Tudi japonski avtor Kijoši Kurosava (ni v sorodu za Akiro Kurosavo), ki vedno najde ravnotežje med žanrskimi zakonitostmi in ezoterično abstrakcijo, v petindvajsetem celovečercu obišče zgodovino. Svojo neklasično ljubezensko zgodbo, polno intrig in zapletov, postavi v čas druge svetovne vojne, a podobno kot Končalovskega ga bolj zanima pozicija ženske.
Žena vohuna (Wife of the Spy) je predvsem ljubezenska zgodba, ki pripoveduje o Satoko (Yû Aoi), ženi uspešnega trgovca in ljubiteljskega filmarja Jusakuja (Isej Takahaši), ki na službeni poti v Mančurijo pride na sled skrivnemu testiranju biološkega orožja, ki ga nameravajo Japonci uporabiti proti Američanom. Jusaku se odloči, da bo podrobne podatke o tem predal ZDA. Medtem ko je sam prepričan, da ga je za to delo izbrala usoda, žena meni, da je izdajalec domovine. A ta začetni vzgib je le prvo občutje v tej suspenza polni transformaciji ženine psihe, ki nato naredi vse, da bi pomagala možu.
Film je strukturiran kot šahovska partija, ki jo igrata zakonca, ob tem pa so ključne poteze odvisne od medsebojnega spoštovanja in zaupanja. Na poti do zmage je slabše od podcenjevanja sposobnosti nasprotnika lahko le podcenjevanje sposobnosti zaveznika.
Metafora vseh vojn
V Benetkah se številni filmi posvečajo vojni tematiki, a eno od bolj pretresljivih podob vojne in njenih uničujočih posledic je posnel italijansko-ameriški dokumentarist Gianfranco Rosi, v Benetkah in Berlinu v preteklosti že nagrajeni avtor. Dokumentarni film Notturno (Nokturno), ki je del uradnega tekmovalnega programa, je tri leta snemal na območjih Sirije, Iraka, Kurdistana in Libanona. Čeprav vojne nikoli neposredno ne pokaže, je z njo prepojen vsak kader. Že s prvo podobo žalujočih kurdskih mater, ki v zidovih zapuščenih zaporov iščejo stik s pobitimi sinovi, film zareže globoko. Prav tako čoln divjega ribiča, ki tiho drsi po gladini mirnega jezera, mimo plamenov naftnih črpališč, besedilo gledališke igre, ki se ga učijo na pamet bolniki v umobolnici, gverilske bojevnice, ki počivajo v bazah, deček, ki neprestano gara, da bi nahranil mamo, brate in sestre, ter jecljanje jazidskih otrok, ki učiteljici pripovedujejo o strahotah, ki so jih preživeli.
Notturno je političen film, ki ga politika ne zanima. Ne spušča se v ekonomske, teritorialne ali religijske vzroke za spopade, ampak v tej metafori vseh vojn s kontemplativnimi prizori prikaže vsakdan ljudi, žrtev, ujetih v peklenski krog lokalnih konfliktov, tiranije, terorizma, invazij in pohlepa. Nekje v tej večni temi pa komaj opazno utripa brlivka humanosti.
Mlade režiserke na obzorju
V sekciji Obzorja (Orizzonti) s poudarkom na novih filmskih trendih in avtorskem pečatu se za zlatega leva poteguje 33 filmov. Med njimi sta tudi Mainstream in Selva trágica (Tragična džungla), ki sta delo odmevnih režiserk mlajše generacije, Američanke Gie Coppola in Mehičanke Yulene Olaizola.
Slednja, ki se med dokumentarnostjo in fikcijo loteva portretov narave, z vso njeno dramatičnostjo in mističnostjo, je posnela metaforično pravljico o bajeslovnem bitju Xtabay, ki vlada v globinah majevskega pragozda. Skozi neprehodno džunglo prek neustrašne in neposredne kamere kolumbijske snemalke Sofie Oggioni sledimo mladi in nedolžni Agnes, ki beži pred britanskim trgovcem. Obnemoglo jo najdejo delavci, ki nabirajo kavčuk, a kar se zdi rešitev, kmalu postane past, saj Agnes v moških vzdrami slo, ki se ji ne morejo upreti. A ne vedo, da so s svojim pohlepom in izkoriščanjem predramili starodavnega duha, ki se naseli v telo mladenke in se drugemu za drugim maščuje. Poetična zelena prispodoba, ki jo lahko beremo tudi kot kritiko kolonialistične eksploatacije in imperializma, predvsem poje slavo ženski, naravi in ženski naravi ter njeni mogočnosti, čistosti, radodarnosti, pa tudi pogubnosti.
Ozaveščanje zaslepljene mladine
Pravo nasprotje avtorske poetike mehiške kolegice je film Mainstream Gie Coppola, predstavnice slavnega filmskega klana in vnukinje Francisa Forda Coppole, ki je združila moči s še eno vzhajajočo zvezdo s filmskim pedigrejem Mayo Hawke (hči Ume Thurman in Ethana Hawka). V frenetičnem stilskem kolažu, ki vsebuje vse, od uokvirjenih grafičnih mednaslovov nemih filmov do fluorescentne estetike snapchata in videoiger, sledimo klasični zgodbi »fant spozna dekle«, ki je subverzivna v toliko, da premiso obrne, saj je dekle, Frankie (igra jo Maya Hawke), ponoči natakarica, čez dan nadobudna filmarka, tisto, ki spozna fanta, Linka (Andrew Garfield), pišmevuhovskega pouličnega filozofa.
Nekoč eno od njegovih ekshibicionističnih pridig, nastrojenih proti potrošništvu, posname s kamero in objavi na spletu, kjer takoj zbudi pozornost. Skupaj se lotita ozaveščanja zaslepljene mladine o nevarnostih družabnih medijev in pasteh tehnologije – in le kako drugače naj bi nagovarjala občinstvo kot z uporabo sovražnikovega orožja. Ustvarita uspešno spletno oddajo, v kateri Link oziroma njegov alter ego No one Special (Nihče poseben) osvobaja z videzom obsedeno občinstvo. Seveda ob tem paradoksalno sam postane odvisen od všečkov.
Coppola se te skozi vse mogoče filmske žanre dodobra obdelane teme loti precej površinsko in naivno. Ker je tudi sama, kot je priznala, do teme svojega filma ambivalentna – ni prepričana, ali ji gredo vplivneži in spletne osebnosti na živce ali jo fascinirajo –, se tudi gledalec težko poistoveti z zgodbo in zelo površinsko začrtanimi liki. Vsekakor sta bili bolje kot film pri kritikih v Benetkah sprejeti režiserka in glavna igralka pri paparacih, ki so v letošnjem splošnem pomanjkanju glamuroznega dela festivala spremljali vsak njun korak.