Smrketa išče samo sebe

Smrkci brez dvoma sodijo med tiste risane junake, ki so navduševali številne generacije otrok. Modra bitjeca, z značilno zašiljeno belo kapo in belimi hlačami, so se pojavila konec petdesetih let v stripu belgijskega umetnika Peya (Pierre Culliford). Kasneje so v risani seriji v produkciji studia Hanna-Barbera dobili mednarodno prepoznavnost in slavo, Hollywood pa je priljubljeno franšizo prevzel leta 2011, ko je Columbia ustvarila prvi film o smrkcih.

Risana serija Smrkci se je začela z legendarnim glasom v offu, ki nas je poučil: »Pred davnimi časi je bila globoko v gozdu skrita vas, kjer so živela majcena bitja, imenovala so se smrkci. Bila so dobra bitja. In potem je bil Gargamel, zlobni čarovnik. Bil je hudoben. Tisti gozd stoji še dandanes in če prisluhnete, slišite Gargamelov bes. Če boste pridni, boste morda ugledali Smrkce.«

Osnovna konstelacija risanke je bila dokaj enostavna: na eni strani smo imeli simpatične smrkce, ki so živeli v medsebojni slogi in prijateljstvu v vasici prikupnih hišic, na drugi strani pa zlobnega čarovnika Gargamela, vselej razpoloženega za lovljenje in ugonabljanje malih modrih bitij.

Nič drugače ni v tokratni filmski verziji Smrkci: Skrita vas. Tudi tu smrkci bijejo še enega od večnih bojev proti zapriseženemu sovražniku Gargamelu, le da to osnovno napetost med dobrim in zlim dopolni še lekcija o iskanju lastne identitete.

Vas smrkcev je namreč polna bitij, ki so si med seboj vsaj na videz zelo podobna, vendar ima vsak smrkec neko določujočo potezo, po kateri so ga tudi poimenovali. Tako imamo inteligentnega Glavco, nerodnega Klado, Zmrdo, ki se vselej pritožuje, Šnoflja, ki vselej stika po tujih rečeh itd. Ata Smrk, čigar prvenstvo med smrkci nakazujeta njegova rdeča oprava in bela brada, pa načeluje skupnosti modrih malih bitij itd. V novi filmski verziji Smrkcev je v ospredju edini smrkec ženskega spola – Smrketa. Pozornost pa si je tokrat prislužila s svojim dvoumnim statusom med modrimi tovariši. Nihče namreč ne ve, kaj ali kdo je Smrketa, kaj jo definira, katera lastnost jo najbolj opredeljuje. Smrketa je za smrkce uganka, a prav takšna uganka je tudi sama zase.

V tem kontekstu izvemo, da je Smrketa pravzaprav Gargamelova stvaritev, ki jo je ta čarovnik ustvaril iz gline, da bi speljal smrkce v past, a jo je potem Ata Smrk odrešil čarovnikovega uroka, tako da je kot enakopravna članica zaživela s skupino smrkcev.

Kot je za filme o iskanju samega sebe običajno, mora tudi Smrketa na pot, da bi našla sebe. Smrketa namreč v prepovedanem gozdu, kamor po zapovedi Ata Smrka smrkci naj ne bi smeli, zagleda modro bitjece in dojame, da obstaja v gozdu še ena skrita vas in da tam očitno prebivajo bitja, podobna smrkcem. Zanje izve tudi Gargamel in se jih seveda odloči poloviti. Smrketina naloga tako postane, da nič hudega sluteča neznana bitja posvari pred prihajajočo nevarnostjo.

Z Glavco, Klado in Bistrim se Smrketa odpravi v skrito vas. Junake na tej poti čaka prava dogodivščina, polna pasti, ki prežijo v skritih kotičkih gozda. Vmes se morajo nekajkrat soočiti z Gargamelom, njegovim pretkanim mačkom Azraelom in njegovo ptico ujedo. Ta čarovnik, ki ga sicer vselej prikažejo tudi kot komični lik, je odločen, da se bo dokopal do nove porcije smrkcev. Na svoji poti so štirje modri junaki deležni zapeljivih pravljičnih prizorov, saj je prepovedan gozd poln nenavadnega rastlinja in živih bitij. Tako se seznanijo s svojeglavimi rožami, ki smrkce pohrustajo in potem izpljunejo, zapletejo se z ogenj bljuvajočimi kačjimi pastirji, padejo v luknjo, iz katere komaj najdejo pot ven ipd. Vizualna privlačnost izmišljenega pravljičnega gozda je prav gotovo eden glavnih atributov tega filma. Na koncu te odisejade glavne junake čaka vas smrkcev, ki je v zasnovi zelo podobna tisti, iz katere prihajajo, le da so njene prebivalke izključno nežnejšega spola, njihova vodja pa Smrkvrba.

Zdi se, da je Smrketa naposled našla mesto, kjer živijo njene sorojakinje; prostor, kamor zares spada, kjer se počuti domače. A njena pot iskanja sebe s tem še ni končana. Gargamelu namreč z nadvse učinkovitim urokom uspe poloviti tako smrkce kot prebivalke najdene vasi. Edina, na katero urok ne deluje, je Smrketa. Tako je na koncu usoda vseh malih modrih bitij odvisna od nje – ona se mora soočiti z zlobnim čarovnikom in rešiti svoje kolege in nove kolegice. In res se Smrketa izkaže v mukotrpnem boju s čarovnikom, pri tem pa sama skoraj umre.

Vprašanje, kaj je Smrketa, ki je uokvirilo vse napore glavne junakinje v filmu, na koncu ne prinese enoznačnega odgovora. Smrkete se pač ne da zlahka opredeliti. Tako se film sklene z mislijo, da je Smrketa vse, kar želi biti.

Film, ki bo s pisanim pravljičnim svetom gozda in njegovih skritih, začaranih kotičkov najverjetneje navdušil predvsem mlajše otroke, tako prinaša dokaj kompleksen, tako rekoč filozofski odgovor na vprašanje identitete in iskanja samega sebe. Ena od poant, ki jih lahko razberemo v filmu, je, da je identiteta nekaj, kar vznikne v razmerju do drugega, ali nekaj, kar se lahko vzpostavi v skupnosti. Smrketo definira prav to, da hoče ogroženi vasi ženskih smrkcev priskočiti na pomoč in da je naposled za rešitev svojih starih kolegov in novih prijateljic pripravljena žrtvovati življenje.

Prav v tej gesti, ko gre onkraj sebe, onkraj lastnega udobja in ugodja, Smrketa lahko najde sebe, svoje poslanstvo in svoje mesto v smrčjem univerzumu. Identiteta ni nekaj, kar bi preprosto izhajalo iz posameznika, iz njegovih bioloških ali fizičnih lastnosti, ampak je nekaj, kar vznikne iz razmerij z drugimi in iz dejanj, ki imajo pomen za širšo skupnost.

Tako lahko tudi Smrkce vidimo v kontekstu tiste hollywoodske risane produkcije za otroke, ki ne podcenjuje niti najmlajših članov družbe (tako kot zna podcenjevati svoje odraslo občinstvo s filmi za odrasle). Še več: skoraj neverjetno se zdi, kaj vse znajo ustvarjalci filmov za otroke iztisniti iz sicer preprostega pravljičnega narativa – iz dobre stare borbe med dobrim in zlim.