Tiskane izdaje
Film Sledi v snegu (Wind River) scenarista in režiserja Taylorja Sheridana se prične s prizorom indijanskega dekleta, ki ponoči teče po zasneženi pusti pokrajini.
Naposled omahne v snegu in obleži. Ta začetek, posnet v maniri najboljših trilerjev, je uvertura v obupani svet indijanskega rezervata Wind River.
Začetni prizor bega dekleta je posnet tako, da ne razločimo, pred kom ali čim beži oziroma ali ji je sploh kdo za petami. Toda kmalu izvemo, da v tem mrzlem podnebju ne potrebuje zasledovalca, sam mraz zada dekletu poslednji udarec.
To sporočilo je pomembno. Rezervat Wind River se nahaja v neprijaznem, devastiranem delu države Wyoming. V enem prvih prizorov vidimo razcefrano in narobe obešeno ameriško zastavo. V njej lahko prepoznamo nadaljnji ključ za razumevanje zgodbe. Nahajamo se namreč v neki drugi, manj znani in v filmu zelo redko upodobljeni Ameriki, ki je vse prej kot dežela priložnosti in upanja.
Sreča ne živi tukaj
Nesrečno truplo Indijanke najde lovec Cory Lambert (Jeremy Brenner), medtem ko zasleduje zveri. Lokalni indijanski šerif na pomoč pokliče FBI, ki je pristojen za umore v indijanskem rezervatu. FBI na teren pošlje mlado neizkušeno Jane Banner (Elizabeth Olsen), ki očitno ni kos nalogi. V te kraje, kjer se ponoči temperatura spusti pod minus 20 stopinj, denimo, pride povsem neprimerno oblečena.
Vsak nov korak v preiskavi, h kateri Jane pritegne Coryja, jo sooči z novo dimenzijo groze življenja v rezervatu. Coryjeva družinska zgodba doda k temačnosti filma. Tudi njegova najstniška hči, ki se mu je rodila v zakonu z Indijanko, je neka let nazaj umrla v sorodno sumljivih okoliščinah, pri čemer krivcev ali razloga za njeno smrt niso našli. Dogodek, ki je očitno botroval k razpadu njegovega zakona, se zdi dodatna motivacija za tega hladnokrvnega lovca, da priskoči na pomoč agentki FBI.
Prizori, v katerih Jane govori z očetom umorjenega dekleta in njenim narkomanskim bratom, nas zelo hitro potegnejo v obup tamkajšnjega prebivalstva. Če k temu dodamo še vrsto birokratskih zapletov med neodvisnimi organi rezervata in zvezno vlado, postane očitno, da film kriminalni motiv izkorišča za to, da nas sooči z realnostjo, od katere bi človek najraje odvrnil pogled.
Wind River je kraj, kjer vlada obup, kjer je družbena vez razpadla, kjer le redkim uspe zbežati, si izboriti prihodnost z izobrazbo, medtem ko se drugi predajajo alkoholu in drogam, oropani vsakršnega življenjskega smisla, obsojeni na životarjenje. Ali, kot se izrazi Cory: »Sreča ne živi tukaj.«
Mednaslov
Preiskava Jane, Coryja in indijanskega šerifa ter njegove može pripelje do varnostnikov naftnih vrtin v bližnji okolici. Tu režiser napetost med pripadniki zakona in privatnim varnostnim osebjem pretrga s prizorom, ki nas vrne na dan usodne noči, ki je pripeljala do smrti dekleta. Da potencialnim gledalcem ne bi uničili užitka v razpletu, recimo le, da je prizor tragičen v tem, kako banalen je.
Ko Cory ulovi enega od storilcev, ta svoje ravnanje opraviči s tem, da v tej deželi bogu za hrbtom, ni nobenega veselja, nobenega razvedrila, samo tišina in sneg. Cory na to odvrne: »Tišina in sneg je vse, česar jim niso vzeli.«
Jedko resnico o položaju mnogih ameriških Indijancev podkrepi tudi ganljiv prizor, ko Cory Martinu, očetu umorjenke, sporoči, da so za njegovo hčer priborili pravico. Indijanec sedi na vrtu, z obrazom, prebarvanim v modro bele barve. Coryju pojasni, da je to obraz smrti. V isti sapi doda, da si ga je izmislil sam, saj ni bilo nikogar, ki bi ga naučil, kakšne barve predpisuje tradicija njegovega indijanskega plemena. Prizor je učinkovit, ker Martin obenem goji distanco do lastne tradicije (ko reče, da si mora sprati »te neumne barve«); a to je naposled zadnja vez s to (skoraj pozabljeno) kulturo in njen način obstoja.
Mednaslov
Film je tako bridka kritika ameriške politike do prvotnih prebivalcev ZDA. Ujeti med izginulo tradicijo in nemožnostjo, da bi sodelovali v modernem svetu, so neke vrste izbrisani sodobnega sveta, nekakšni izmečki sodobnega ekonomsko političnega ustroja.
V Sledeh v snegu pravzaprav preseneča, da režiser tako brezkompromisno in brez olepševanj naslika življenje v wyomingskem rezervatu. Počasen ritem in potrpežljivo slikanje ne preveč prijazne pokrajine prispevata k zadušljivi mračni atmosferi, ki smo jo vajeni bolj iz skandinavskih kriminalnih romanov.
A takšen odločen režijski prijem nas morda pri Sheridanu ne bi smel preveč čuditi, saj je že s svojimi scenariji ta filme Sicario in Za vsako ceno vsakič zadel ob neko nevralgično točko sodobnih ZDA. Verjetno tudi ni treba posebej poudarjati, kako redko v prevladujoči hollywoodski produkciji naletimo na film, ki se odreče poceni spektaklu, obenem pa seže precej globje, kot so navadno politično korektne obravnave neke manjšine (v tem primeru indijanske). Kot da žanr trilerja omogoči, da film spregovori o nečem pomenljivem, a redko videnem, in se že s tem dotakne realne družbene rane.
Kar naposled v filmu še najbolj zmoti, je napis na koncu, ki gledalca pouči, da nihče ne vodi evidence, koliko Indijank dejansko izgine v ZDA. Takšna pojasnila prepogosto delujejo kot nekakšen vsiljen sežetek zgodbe ali kot končna moralna poanta, ki pravzaprav osiromaši večdimenzionalnost filma. Obenem deluje pokroviteljsko do gledalca: kot da ta žalostnega sporočila filma ne zna razbrati sam.
