Srce dal Sarajevu pred dvajsetimi leti in ga zdaj dobil nazaj

Končal se je jubilejni, dvajseti Sarajevski filmski festival. Devet dni solz, hrepenenja, absurda vojne in nasilja, ljubezni, magičnih podob, zaradi katerih iz kinodvoran vstopamo drugačni, z drugačnim pogledom na svet. V Narodnem gledališču so v soboto zvečer podelili nagrade.

Srce Sarajeva za najboljši film (ki vključuje tudi denarno nagrado v višini 16 tisoč evrov) je dobil film Pesem moje matere turškega režiserja Erola Mintaşa; poetičen film o mladem učitelju, ki z ostarelo materjo živi v istanbulski četrti, v kateri so našli zatočišče številni kurdski begunci. Projekt obnove mesta jih prisili v ponovno selitev, kar globoko pretrese mater, ki v betonski džungli ne najde miru in išče pesem svoje mladosti.

Mladi učitelj in nevesta

Žirija tekmovalnega programa za igrani film, ki ji je predsedoval madžarski cineast Béla Tarr, je za najboljšega igralca razglasila turškega igralca iz zmagovalnega filma Feyyaza Dumana, kot najboljša igralka jo je prepričala Mari Kitia v gruzinskem filmu Neveste, občutljivem filmu o ljubezni, ki gre prek zaporniških zidov, režiserke Tinatin Kajrišvili; ta je dobila tudi posebno priznanje žirije in denarno nagrado v višini 10 tisoč evrov, ki jo vsako leto podarja podpornica festivala, pariška modna oblikovalka Agnes B. (letos je na otvoritveni slovesnosti festivala skupaj z Gaelom Garcio Bernalom prejela častno srce Sarajeva).

Srce za Danisa Tanovića

Zadnje častno srce Sarajeva so prihranili za sklepno prireditev. Za prispevek k razvoju bosansko-hercegovske kinematografije ga je dobil že skoraj nacionalni junak Danis Tanović, režiser Nikogaršnje zemlje in Epizode v življenju zbiralca železa (oba filma smo koproducirali tudi Slovenci). »Lahko se mu samo zahvalimo za vse, kar je naredil za nas. To je za Danisa!« je vzkliknil direktor festivala Miro Purivatra, ko je prijatelju izročil nagrado v obliki srca, in v nabito polni dvorani sprožil bučen aplavz in vzklike navdušenja. »Dolgo sem ga čakal,« se je pošalil vidno ganjeni Tanović. »Najlepša stvar na svetu je vzajemna ljubezen. Svoje srce sem dal Sarajevu že pred dvajsetimi leti, zdaj pa sem ga dobil nazaj.«

Najboljši kratki film SFF je Kokoška režiserke Une Gunjak, posebno priznanje žirije sta dobila še kratkometražca Zaklonišče in Pogubljenje.

Za žrtve totalitarnih sistemov

Srce Sarajeva za najboljši dokumentarec je dobil Goli otok, režiserke Tihe K. Gudac. »Ta film posvečam žrtvam totalitarnih sistemov in njihovim družinam,« je med solzami povedala hrvaška režiserka, rojena leta 1982. »Pred šestimi desetletji je izginil neki mladenič, štiri leta nihče ni vedel, kje je, ali je živ ali ne. Ta mladenič je bil moj ded, njegova družina je tudi moja družina. Spominjam se prisotnosti bolečine, ki je bila prekrita z molkom. Nikoli ni govoril o teh štirih letih. Šele po padcu komunizma smo izvedeli, da je bil zapornik na Golem otoku. Prek raziskovanja pretresljivih zgodb preživelih zapornikov sem vzpostavila vez z dedom, ki za časa njegovega življenja med nama skorajda ni obstajala,« je za Delo po podelitvi rekla režiserka Tiha K. Gudac.

Posebno nagrado žirije za dokumentarni film sta prejela še madžarski dokumentarec Sojenje na Madžarskem režiserke Hajdú Eszter in Ljubezenska odiseja hrvaške režiserke Tatjane Božić.

Dobrodošli v Sarajevu

Kot je med festivalom večkrat poudaril Miro Purivatra, je jubilejni festival posebej posvečen tistim, ki so to mesto in festival podprli vse od začetka. Zato so na začetku festivala prikazali omnibus Mostovi Sarajeva, ki je posvečen mestu kot simboličnemu središču Evrope v zadnjih stotih letih njene zgodovine, od atentata na Franca Ferdinanda dalje.

Zato je v mesto prišel Britanec Mike Leigh, redni gost festivala, zato je v kinu Meeting Point potekala retrospektiva filmov Michaela Winterbottoma, ki je s filmom Dobrodošli v Sarajevo, posnetim leta 1997, pomenil ključno prelomnico v prepoznavanju grozot zadnje balkanske vojne. Gledati Dobrodošli v Sarajevo v nabito polnem kinu je bila pretresljiva izkušnja; kot da smo vsi v dvorani uglašeni na isto frekvenco, na isto emocijo, zadržujemo dih v istem trenutku in jočemo hkrati ob prizorih groze in absurda.

»Ko smo na festivalu takoj po vojni prvič prikazali ta film, sem bil nekako zadržan,« je povedal Miro Purivatra po projekciji, »očitno so bili poldokumenatrni posnetki vojne za nas takrat še preveč boleči; zdaj, s časovne distance, šele vidim, kakšno mojstrovino je naredil Winterbottom.« Ko iz teme kinodvorane stopiš na sarajevske ulice, na filmu razbite, polne krvi in trupel, zdaj polne srečnih, lepo oblečenih ljudi, je občutek nerazložljiv, surrealističen. Takrat dojameš, kaj za mesto pomeni festival, ki je zrasel v kleti Akademije kot vojni kino in postal najpomembnejše mesto srečanj mednarodnih filmskih ustvarjalcev.

Živeti, ne le preživeti

Zadnji dan festivala je v Sarajevo po dvajsetih letih prišla fotografska zvezda Annie Leibovitz, to je bil njen drugi obisk od leta 1993, ko je v obleganem Sarajevu organizirala razstavo svojih fotografij, njen osebni apel mednarodni javnosti, naj se konča vojna v BiH. Tokrat se je simbolično fotografirala na Gledališkem trgu poleg Narodnega gledališča, ki je dobil ime po njeni prijateljici, pokojni fotografinji, publicistki, režiserki Susan Sonntag. »Še se spomnim Susan, ko je v Sarajevu režirala Beckettovo dramo absurda Čakajoč na Godota. Igralci so bili lačni, niso imeli ne elektrike ne vode, vsak dan so tvegali življenje, da so prišli na vaje za predstavo. Susan je to počela samo zato, da bi ljudje v Sarajevu dobili občutek, da niso sami. Njen vpliv na to, da se je svet začel zavedati nevzdržne situacije v mestu sredi Evrope, je bil izjemno pomemben. Zdaj prvič po vojni stojim na tem trgu in to je zame zelo čustvena izkušnja,« je rekla Annie Leibovitz med solzami. »Sarajevo je spet živo, čeprav je bilo živo tudi takrat, a na povsem drugačen, herojski način.«

Za Annie Leibovitz in Susan Sonntag, ki sta prišli leta 1993, so prihajali drugi evropski intelektualci, filmarji in umetniki in opozarjali na nevzdržno situacijo v mestu. Kultura je Sarajevčanom pomagala preživeti. Festival je zrasel prav iz te želje po – ne le preživeti, ampak tudi živeti.