Tiskane izdaje
Beneški filmski festival, ki bo letos potekal med 31. avgustom in 10. septembrom, se ponaša s titulo najstarejšega filmskega festivala na svetu. Prvič se je odvil med 6. in 21. avgustom leta 1932 na terasi Hotela Excelsior na Lidu, nastal pa je na pobudo takratnega italijanskega diktatorja Benita Mussolinija, ki ga je s Hitlerjem in Stalinom družilo tudi razumevanje izjemne moči, ki jo lahko ima sedma umetnost na množice.
Čeprav se zgodovina festivala bere kot zgodovina afer, bojkotov, estetskih, vodstvenih, finančnih in še kakšnih kriz, pa Benetke še danes veljajo za enega največjih in najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Nocoj ga odpira mjuzikal La La Land Damiena Chazella (poznamo ga predvsem kot režiserja in scenarista filma Ritem norosti, 2014) z Ryanom Goslingom in Emmo Stone v glavnih vlogah. Otvoritvena slovesnost bo namenjena tudi podelitvi zlatega leva za življenjske dosežke poljskemu filmskemu režiserju Jerzyu Skolimowskemu.
Slovenskemu filmu naklonjen festival
Slovenskemu filmu filmska Mostra ni nenaklonjen. Po osamosvojitvi se je doslej na ta festival uvrstilo 12 slovenskih filmov, od tega dve manjšinski koprodukciji ter šest slovenskih režiserjev. Med njimi največkrat Jan Cvitkovič. Prvič leta 2001 ko je za film Kruh in mleko prejel leva prihodnosti, nagrado za najboljši prvenec. Cvitkovič se je v Benetke potem vrnil še štirikrat, trikrat kot režiser kratkih filmov: Srce je kos mesa (2004) in To je zemlja, brat moj (2009) sta tekmovala, s filmom Bil sem otrok (2013) pa je sodeloval v jubilejnem projektu festivala Benetke70, h kateremu so povabili več kot 70 filmskih avtorjev z vsega sveta
Istega leta je Cvitkovič igral tudi v slovenski manjšinski koprodukciji Zoran, moj nečak idiot, italijanskega režiserja režiserja Mattea Oleotta, ki je bil uvrščen v program Teden kritike. Poleg treh priznanj je prejel tudi nagrado publike. A v tem programu je isto leto slavil prvenec Roka Bička Razredni sovražnik, ki je prejel nagrado za najboljši film tega sporeda. Kot prvi slovenski režiser se je v ta program leta 2010 s filmom Oča sicer uvrstil Vlado Škafar, nazadnje pa leta 2014 slovenska manjšinska koprodukcija, dokumentarec Ples z Marijo, ki ga je posnel zamejski Slovenec Ivan Gergolet.
Dvakrat je prišel v Benetke še Vinko Möderndorfer, čigar filma Predmestje (2004) in Pokrajina št. 2 (2008) sta bila prikazana v programu Venice Days. V tekmovalni program kratkih filmov se je leta 2008 uvrstil tudi Igor Šterk s filmom Every Breath You Take.
Sara Kern prva slovenska režiserka v Benetkah
Edini letošnji slovenski predstavnik na festivalu bo mlada režiserka Sara Kern, katere kratki film Srečno, Orlo! so uvrstili v tekmovalno sekcijo Obzorja. V njej bodo prikazani »filmi, ki predstavljajo nove estetske in izrazne tokove«. Izbranih je bilo 16 kratkih filmov iz celega sveta, ki jih bodo predvajali v dveh zaokroženih sklopih. Projekcija s prisotnostjo avtorske ekipe (poleg režiserke se je bodo udeležili še oba otroška igralca Tin Vulovič in Tin Marn, direktor fotografije Lev Predan Kowarski, producent Rok Biček in direktorica filma Bistra Borak) bo 8. septembra, prvič pa bo film predvajan že jutri popoldan.
Srečno, Orlo! je prvi kratki film 27-letne režiserke Sare Kern po njenem zaključku študija filmske režije na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo. Že kot študentka pa je med letoma 2010 in 2013 štirikrat zapored osvojila Grossmannovo nagrado za najboljši scenarij, ki jo podeljuje AGRFT. Kot talentirano scenaristko z občutkom za otroške teme so jo kmalu povabili k sodelovanju na TV Slovenija, kjer je začela pisati scenarije za oddaji za otroke Studio Kriškraš in Firbcologi.
Tudi protagonist filma Srečno, Orlo! je otrok, sedemletni deček, ki je priča trpljenju svojih staršev ob izgubi dojenčka, zato se odloči, da ju bo skušal razveseliti. Režiserka je film posvetila svojemu očetu in njegovi sestri, ki je umrla kot dojenček: »Želela sem posneti film o tem, kaj pomeni biti sam med odraslimi, ki se spopadajo z dogodkom, na katerega niso bili pripravljeni. Želela sem prikazati tragedijo, o kateri se v očetovi družini ni nikoli govorilo. Odločila sem se to storiti na njihov način - brez besed. Včasih se mi zdi, da v očetu še vedno uzrem sedemletnega dečka. In se sprašujem: je ta dogodek pomenil konec njegovega otroštva? Ali ta trenutek nosimo s seboj do našega zadnjega dne?«
Film, ki ga je sofinanciral Slovenski filmski center, je nastal v slovensko-hrvaško-avstrijski koprodukciji. Slovenski producent je producentska hiša Cvinger Film, ki jo vodi režiser Rok Biček. To je njegov prvi film, v katerem se je preizkusil kot producent.
