Sto let Rojstva naroda, rasistične filmske mojstrovine

Ameriški predsednik Barack Obama je na začetku leta ­izbranim gostom zavrtel za oskarja­ nominiran film Selma o Martinu Luthru Kingu in njegovem boju za pravice temnopoltih. Ta podatek ne bi bil tako zanimiv, če ne bi pred natanko sto leti takratni predsednik Woodrow Wilson predvajal filmske mojstrovine z izrazito­ rasistično poanto Rojstvo ­naroda ameriškega režiserja D. W. Griffitha.

Zakaj se še danes ukvarjamo s filmom, katerega sporočilo je tako problematično? Osrednji temi Rojstva naroda sta ameriška državljanska vojna in boj za pravice temnopoltih. V prvem delu Griffith prikaže boj med Severom in Jugom.

Fascinantne prizore množičnih bitk in vojskovanj naveže na intimno zgodbo dveh družin, Stonemanovih s Severa in Cameronov z Juga, ki sta prijateljsko povezani. Med hčerami in sinovi obeh družin se spletejo simpatije, v ospredju filma je ljubezen med Elsie Stoneman in Benom Cameronom.

Griffith potrebuje družinsko melodramo, da bi pritegnil gledalca in mu ponudil jasne točke emocionalne identifikacije. Tako zmanipuliran gledalec bo lažje sprejel ideološko in politično tezo, ki mu jo ponudi film: da je bil poraz ameriškega sužnjelastniškega Juga plemenita žrtev, ki je omogočila enotnost Združenih držav Amerike, oblikovanje ZDA kot sodobne nacije.

Nevarni suženj

A zgodba se ne konča s strtim ponosom Juga. Po zmagi Severa leta 1865 se začne tako imenovano obdobje rekonstrukcije, ko so osvobojeni sužnji dobili osnovne državljanske pravice. O tem obdobju govori drugi del filma, v katerem Griffith prikaže, kako črnci z volilno pravico dobijo svoje predstavnike v raznih političnih telesih in celo ustanovijo svojo policijo.

Temnopolti ljudje so predstavljeni kot nevzgojene, primitivne ter moralno skrivljene osebe, ki zdaj na Jugu maltretirajo belce, jih ponižujejo in fizično zlorabljajo. Da je svoboden suženj nevaren suženj, da njegove svoboščine in pravice vseskozi grozijo z anarhijo in moralnim ter pravnim razpadom, režiser pokaže s črnskim seksualnim nasiljem nad belimi ženskami.

Stonemanov mulatski prijatelj in zdaj pomemben politični funkcionar Silas Lynch ima nečiste namene s Stonemanovo hčerjo Elsie, temnopolti Gus pa s posiljevalskimi nameni zasleduje Cameronovo hčer. Ta beži pred njim in ko pride do roba skalnatega prepada, se raje vrže z njega, kot da bi se prepustila umazancu.

Da bi belci preživeli ta teror, v samoobrambi ustanovijo oboroženo enoto Ku Klux Klan, katere voditelj postane Ben Cameron. Film se konča, ko vojska klana uspešno nadvlada črnsko drhal – s tem je odprta pot do pomiritve Severa in Juga.

Pomiritev ali rojstvo naroda je možno le, če so nezreli črnci izključeni iz oblastne sfere, če ostanejo brez družbene moči. Črnci so zvesti služabniki in radoživi otroci, ki se sprevržejo v ubijalske pošasti, če se dvignejo nad mesto, ki jim pripada po dozdevno naravni družbeni hierarhiji.

Sama resnica

Nič čudnega torej, da je bil film v svojem času izjemno vpliven. Ne le da je bil dobro obiskan (kljub dragim vstopnicam), pač pa je dejansko pripomogel k novemu vzponu Ku Klux Klana na Jugu v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, kjer je ohranil svojo moč do šestdesetih let. V filmu, ki je v svojem času postavil vrsto rekordov (trajal je tri ure, stal je okoli 100.000 dolarjev, v njem je igralo 1800 ljudi in 3000 konjev in dosegel rekordno gledanost za tedanje razmere), je ameriški predsednik Wilson videl tako rekoč avtentičen zgodovinski dokument, resnico samo.

Mit Amerike, ki ga film ponuja, je deloval bolj prepričljivo in avtentično od zgodovinskih dejstev. A razlog, da se je zdel pristen kot zgodovinski dokument, je v Griffithovi spretni režiji. V njem je namreč režiser vzpostavil standarde filmske naracije. Pred tem so filmi delovali kot posneti teater; statična kamera je z ene točke le spremljala dogajanje.

Z Griffithom se je kamera osamosvojila, pomešala med igralce in začela zasedati različne pozicije. Griffith je film razkosal na kadre in izumil razdelitev na različne plane, denimo široki plan in bližnji plan (close-up) kot način vzbujanja čustvene identifikacije pri gledalcih. Tako velja za izumitelja filmske montaže, s katero je film šele postal umetnost v pravem pomenu besede.

Dober primer njegovega genija je tudi paralelna montaža: vzporedni prikaz dogodkov, ki potekajo v istem času. Na koncu Rojstva naroda je črnska policija na sledi članom družine Cameron in Stoneman, ki so se skrili pred njo v koči, na pomoč pa jim pride vojska Ku Klux Klana. Griffith tu prepleta prizore podivjanih črncev, ki grozijo s pomorom belskih junakov, s prizori belih konjenikov Klana, ki jim hiti na pomoč.

Izmenjevanje obeh dogajanj seveda prispeva k rastoči napetosti – postopek, ki je danes samoumeven del filmskega jezika. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Sergej Ejzenštejn, legenda so­vjetskega filma, definiral Griffithovo montažo kot bistvo filmske umetnosti – o tem se je med drugim razpisal v tekstu Dickens, Griffith in mi.

Lepa ideološka laž

Še danes je večina kritikov fascinirana nad suverenostjo griffithovske montaže, nad močjo njegove pripovedi. Njihove ocene grejo tako v smeri, da je film mojstrovina, ki pa prinaša sporno ideološko sporočilo. Toda ali sta ti dve potezi povsem nepovezani? Je res čisto naključje, da je bila montaža prvič v zgodovini filma uspešno uporabljena za grobo rasistično manipulacijo?

Mar ni film kot umetnost montaže, kot naracija od začetka povezan s svetom manipulacije in fabrikacije? Sama tehnološka podstat filmske umetnosti, ki z aparatom (kamero) spremlja realne osebe, njihovo gibanje v realnem času, je tej umetnosti dala patino avtentičnosti, realnosti. Prav zato je vsaj od začetkov filmske umetnosti delovala kot sama resničnost, kot dokument časa.

Film je znal vselej izrabljati to dozdevno zvezanost z realnostjo. Ta vez je varljiva, saj kadriranje, montaža in drugi filmski postopki omogočijo, da iz drobcev realnosti ustvarimo varljiv videz pripovedne in ideološke kontinuitete.

Tudi danes ne manjka fikcijskih del, ki koketirajo z dokumentarističnim pristopom, z dozdevno avtentičnostjo posnetega materiala, da bi tako bolj učinkovito prenesli problematično politično sporočilo – lep primer je aktualna veleuspešnica Ostrostrelec Clinta Eastwooda.

V tem je nemara najgloblje politično sporočilo in opozorilo Rojstva naroda, ki sega daleč onstran Griffithovih namenov: najbolj nevarna je fikcija, ki se predstavlja kot realnost.