Tiskane izdaje
Letos se filmski svet spominja ene največjih klasičnih hollywoodskih zvezdnic Ingrid Bergman, ki bi danes dopolnila sto let. Njeno igralsko in zvezdniško pot od rojstne Švedske do Hollywooda in Italije je morda najbolj zaznamovalo srečanje z režiserjem Robertom Rossellinijem.
V svojih spominih My Story Ingrid Bergman poudari, da je bila kot otrok vselej plaha, obenem pa je ni nič bolj veselilo kot nastopanje. Mater je zgubila kot triletna deklica, oče – slikar in po poklicu fotograf – pa jo je, preden je umrl, ko je imela trinajst let, seznanil s teatrom. Plahosti in zadržanosti se je Ingrid lahko paradoksalno otresla le z igranjem. Prav tako je njeno mirnost dopolnjevala odločnost ali celo trma.
Ko je končala prvi letnik igralske akademije, se je med poletnimi počitnicami kar sama zapeljala do stockholmskega državnega studia in že po prvih testih pred kamero so se švedski filmski ustvarjalci odločili, da ji bodo dali priložnost v filmu. Iz tega obdobja je najbolj znan njen film Intermezzo (1936) režiserja Gustafa Molanderja. Zgodba o aferi med slavnim violinistom, ki se zaljubi v hčerino inštruktorico klavirja Anito, potem pa se vendarle vrne k ženi, je zbudila pozornost v Hollywoodu.
Naravna lepota
Natančneje, film si je ogledala newyorška asistentka slavnega producenta Davida O. Selznicka, ga opozorila na švedsko lepotico in dosegla, da so jo povabili v Hollywood. Ingrid Bergman, sicer poročena ženska in mati enoletne Pie, je tja pripotovala z enim samim kovčkom. Prvo srečanje s Selznickom je bilo nenavadno. Obvestil jo je namreč, da ji bodo morali zamenjati ime, češ da zveni preveč nemško, da ji bo treba popraviti obrvi in da tudi njeni zobje niso povsem skladni s hollywoodskimi standardi.
A Ingrid ni popustila, rekla mu je, da se raje takoj vrne na Švedsko. Zakaj je Selznick popustil, ni povsem jasno. V tistih časih so namreč hollywoodski studii videz in persono svojih zvezdnikov ter zvezdnic oblikovali tako skrbno kot filme. Igralci so podpisovali pet- do sedemletne pogodbe s studii in se v njih zavezali k posebnim dietam, telovadbi, učnim uram govora, plesa, petja, pa tudi k diskretnosti v zasebnem življenju.
Res je, da je Selznick spoznal Ingrid med napornim snemanjem veleprojekta V Vrtincu. Po enem od Selznickovih pisem bi lahko tudi sklepali, da ga je prepričala njena zagnanost, saj tako požrtvovalne in predane igralke dotlej še ni srečal. Prav mogoče je, da je prekaljeni produkcijski maček hitro zaznal, da njena posebnost – tako imenovana naravna, neizumetničena lepota – lahko postane ključna sestavina marketinške strategije filmov, v katerih bi igrala. Ni naključje, da je Ingrid Bergman v Hollywoodu igrala predvsem preproste lepotice, svetnice, naivnice, dobrotnice, skratka ženske, ki se rade žrtvujejo.
V enem njenih najslavnejših filmov Casablanca (1942) je kot Ilsa Lundt razpeta med dvema moškima: možem Victorjem Laszlom (Paul Henreid), herojskim antifašistom, in svojo strastno ljubeznijo Rickom (Humphrey Bogart), ki je lastnik nočnega lokala v Casablanci. V Komu zvoni (1943) je igrala posiljeno žensko, v Plinski svetilki (1944), za katero je prejela oskarja, je dobila vlogo žene, ki jo mož poskuša spraviti v norišnico. Tudi vloge, ki ji jih je dodelil Hitchcock, precej ustrezajo vzorcu ženske, ki je vselej pripravljena podrediti svoje strasti in želje zahtevam poklica, politične situacije ali moškega.
V Spellboundu (1945) igra vzorno psihiatrinjo, ki mora rešiti Gregoryja Pecka njegove travme. Njena vloga v Razvpiti (1946) je malce bolj kompleksna, saj se tu od promiskuitetne party girl po nareku vohuna, v katerega se zaljubi (Cary Grant), poroči s pronacističnim poslovnežem, da bi iz njega izvlekla skrivnosti o smrtonosnem orožju. Vlogo svetniške dobrotnice je popeljala do vrhunca v The Bells of St. Mary's (1945), kjer igra požrtvovalno nuno Mary Benedict, in v Ivani Orleanski (1948).
Veliki šok
Ingrid Bergman je bila ljubljenka ameriškega in svetovnega občinstva, sredi štiridesetih let morda največja zvezdnica nasploh, njena osebnost in naravna lepota pa sta se sijajno prelivali z vlogami, ki jih je igrala. Manj znano je bilo, da je bila nezadovoljna v zakonu s Pettrom Lindströmom. S soigralci Peckom, Grantom ter predvsem fotografom Robertom Capo je imela bojda več kot le prijateljska razmerja.
Prav tako nihče ni slutil, da jo hollywoodske vloge in hollywoodski sistem vse bolj utrujajo. Ko je končno dosegla, da bo igrala vlogo, ki jo je zasledovala vso kariero, Ivano Orleansko, so jo že pri snemanju odbili scena, kostumi in maska – tako brezhibno izdelani in spolirani, da je film povsem izgubil stik z obravnavano tematiko.
V tem času je v malem kinematografu na Manhattnu videla film Rim, odprto mesto (1945) Roberta Rossellinija; njegov neorealistični stil (snemanje na lokaciji z naturščiki) jo je povsem prevzel. Ko je videla še njegov drugi film, mu je pisala, kako navdušena je nad njegovimi filmi in kako rada bi sodelovala z njim, četudi zna v italijanščini reči le »ti amo«. Pismo je Rossellini prejel po številnih srečnih naključjih (skoraj je zgorelo med požarom v Minervinih studiih, kamor je Ingrid poslala pismo). Režiser sprva menda ni vedel, kdo je Ingrid Bergman (saj ni zahajal v kino). Ko se je poučil, da je to velika hollywoodska zvezda, pa ji je odpisal in kmalu sta se seznanila.
Leta 1949 je šla z njim v Italijo snemat Stromboli in tedaj si ni predstavljala, da ne bo videla Hollywooda več kot sedem let (hčere pa nekaj let). Ingrid Bergman in Rossellini sta se med snemanjem filma zaljubila, kasneje poročila, njuna romanca pa je bila eden največjih škandalov v Hollywoodu.
Kasneje je dejala, da ljudje njene geste ljubezni preprosto niso mogli povezati z njeno zvezdniško persono, torej njeno zlitostjo s svetniškimi liki, ki jih je igrala. Hollywood je bil vajen raznoraznih afer, a v tistem času še ni dobro prenašal, da nekdo tako odprto prekine zakon in žrtvuje hollywoodsko kariero za ljubezen v Italiji. Šok je bil tako močan, da jo je za persono non grato razglasil celo član ameriškega kongresa.
Italijanska avantura
Ingrid Bergman je z Rossellinijem posnela pet filmov. Kot ugotavlja filmski teoretik James Harvey, v teh pogosto odzvanja realnost njunega razmerja. Stromboli (1949) je zgodba o imigrantki, ki se v stiski poroči z italijanskim ribičem, ta pa jo pripelje na pusti otok Stromboli z delujočim vulkanom in neprijaznimi domačini. Že v tej zasnovi odzvanja izkušnja Ingrid Bergman na snemanju. Soigralci – razen nje vsi amaterski – so jo obravnavali kot tujko, ki ne sodi k njim.
V Poti v Italijo (1954) spremljamo angleški par (poleg Ingrid v njem igra še George Sanders), ki pride v Neapelj in okolico razreševat zapuščinsko zadevo, ob tem pa v mediteranskem okolju dojame, kako različna sta si. Film se sicer konča srečno, s spoznanjem, da se vendarle ljubita, a tudi v tem filmu Harvey in nekateri drugi prepoznajo aluzijo na krhajoče se razmerje med zakoncema Rossellini.
In res, po sedmih letih in treh otrocih (Robertino, Ingrid in Isabella) se je Ingrid v velikem slogu vrnila v Hollywood. Za vlogo v filmu Anastazija (1956) o preživeli ruski carični ji je filmska akademija podelila drugega oskarja. Ingrid Bergman je uspelo v svojo zvezdniško persono vključiti tudi ločitev in italijanski zakon ter se s to »prenovljeno« zvezdniško avro znova povzpeti na zvezdniško nebo. Res je, da je klasični studijski sistem v tem času že razpadal, skupaj z njim pa tudi klasični zvezdniški sistem s tiranskimi pogodbami z igralci.
Ingrid Bergman je po Anastaziji zaigrala še v petnajstih filmih, sodelovala pri sedmih TV-projektih in se spopadla še z okoli desetimi gledališkimi vlogami. Za stransko vlogo v Umoru na Orient Expressu (1974) Sidneyja Lumeta je dobila še tretjega oskarja. V življenju je prejela številne druge nagrade, igralska sla pa jo je vodila prav do konca življenja leta 1981, ko je izgubila boj z rakom na dojki – boj, ki ga je po pričevanjih svojih hčera bíla zadržano in dostojanstveno.
Nikoli ni obžalovala svojih zasebnih odločitev, o čemer med drugim priča razsvetljujoča avtobiografija My Story. V zgodovino se bo bržkone vpisala kot zvezdnica, ki ji je uspelo nemogoče: razočarati Hollywood in se potem zmagoslavno vrniti vanj. O sebi je govorila, da je kot vlak, ki trmasto sledi svoji začrtani progi. Tako morda ne čudi, da jo je od vseh ženskih junakinj najbolj fascinirala Ivana Orleanska, ženska, vojakinja, ki je bila pripravljena žrtvovati vse za svojo stvar.
