Tiskane izdaje
Morda za začetek jubilejno vprašanje: kakšni so vaši spomini na prve izdaje Liffa, ko je še slišal na ime Film Art Fest, vi pa ste imeli dvajset let?
Prvi Film Art Fest sem deloma zamudil, ker sem v severni Italiji obiral jabolka. No, dobra stran zamude je bila polna denarnica, ki je omogočala, da sem si ogledal vse preostale filme. Če me spomina ne vara, je bil moj prvi fafovski film Taksi blues Pavela Lungina, s kolegom Mašero sva ga potem še dve uri obdelovala v moji katri; nikakor nisva mogla vžgati in speljati, tako strastna je bila izmenjava. Sicer me najlepši spomini v zgodnjih letih Fafa vežejo na vsakodnevno »fafanje v živo« na Radiu Študent, ko nas z Matejo Valentinčič, Urošem Prestorjem in Maxom Modicem niso mogli spraviti iz studia, toliko smo nakladali o filmih.
To je vaš tretji Liffe v osebi programskega direktorja in najopaznejša novost je gotovo večja skrb, namenjena retrospektivam in avtorskim predstavitvam. Z njimi poskušate, kot ste dejali pred dvema letoma, narediti Liffe privlačnejši tudi za mednarodno strokovno občinstvo. Vam uspeva?
Mednarodno strokovno občinstvo je lepo negovana, dragocena, razgledana in lepo vzgojena, pa tudi malce razvajena »žival«; ne deluje zgolj po principu »če ga boš zgradil, bodo prišli«, temveč je rado povabljeno, kar je povsem razumljivo, večinoma gre za freelancerje, ki si težko privoščijo potovanja iz lastnega žepa. V tem smislu bo poleg proračuna za vabila ustvarjalcem v prihodnje treba nekaj nameniti tudi tujim poročevalcem in cinefilom. Njihovo število počasi raste, v ozadju pa je seveda dolgotrajnejši »negovalni proces.« Poglejte avstrijski Viennale, danes velja za najbolj cinefilski festival daleč naokrog, tujci tja sploh ne hodijo zaradi novih filmov, temveč zaradi retrospektiv, a za tovrstni status je festival potreboval desetletja.
Letošnjemu zmagovalcu Cannesa, avstrijskemu režiserju Michaelu Hanekeju, ste posvetili retrospektivo, ki zajema predvsem njegova zgodnja dela. Druga retrospektiva se naslanja na dvajsetletnico padca berlinskega zidu. V obeh primerih bomo videli filme, ki še zdaleč ne prizanašajo gledalčevi morebitni nezainteresiranosti za družbeno stvarnost. Kako pa je ta vpeta v filme letošnjih prvencev oziroma drugih filmov v karieri, ki tekmujejo za nagrado vodomec?
Prvenci oziroma t. i. mladi filmi se tradicionalno manj ukvarjajo z aktualnimi problemi, temveč bolj z generacijskimi tematikami, osebnimi zgodbami, občasno se poigravajo s filmsko formo in zmožnostmi medija, npr. Miguel Gomes v filmu Naš ljubi mesec avgust. Letos je v Perspektivah neverjetno število zelo prepričljivih filmov o mladih ali »odraslih otrocih«, njihovih romantičnih razmerjih ter odnosih znotraj družinskega okolja, navidezno lahkotnih filmov, ki pa vsak zase govori o pomembnih stvareh. Edini družbenokritični film med Perspektivami so hrvaški Črnci, za moje pojme najboljši igrani film, ki je na prostoru nekdanje Jugoslavije nastal po njenem razpadu.
Dekleta iz Južne Amerike je zbirni naslov tokratne sekcije Fokus. Prikazali boste šest filmov petih režiserk. Kaj jih, poleg tega, da so ženske, doma v Južni Ameriki, povezuje?
Najprej povezanost z lokalno folkloro ter avtohtonost tematik, najsi so to spolna identiteta, manjvredni status priseljencev ali vraževerje, zakoreninjeno v starodavnih mitih. In seveda dejstvo, da so jih ustvarile mlade avtorice iz regije. Žal se na festivalu niso znašli trije filmi, ki sem jih želel predstaviti, glavna ideja je bila med drugim predstaviti filme iz produkcijsko šibkejših dežel Južne Amerike, ki je največkrat zastopana zgolj z Brazilijo ali Argentino.
Od vseh filmov, ki bodo letos prikazani na festivalu, se gotovo največ črnila preliva ob Antikristu Larsa Von Trierja. Spominjam ste, da ste film v Cannesu komentirali z besedami, češ, sam ga nikoli ne bi uvrstil v program ...
Menil sem, da Antikrist ne sodi v tekmovalni program Cannesa, čeprav je to seveda tipični »canski film«, nasilen, provokativen, da ne rečem posiljeno kontroverzen, skratka film, ki je bil ustvarjen z namenom polarizirati občinstvo. Trierjeve infantilnosti sem že zdavnaj prerasel; je talentiran režiser, vendar svoje znanje žal razprodaja s tovrstnimi poceni »piar« mehanizmi. Glede na to, da je njegov heroj Carl Dreyer, bi se lahko malo zadržal. Zakaj je Antikrist na Liffu? Sto ljudi me je vprašalo, ali bo na festivalu, pa sem rekel ne, pri stoprvem sem preprosto klecnil in kapituliral. Vidite, to človeku stori inteligentna trierjevska mašinerija. Liffe ni samo zasebni vrtiček programskega direktorja, temveč prisluhne pričakovanjem občinstva. Po drugi strani sem gledalce uspešno obvaroval pred najbolj pretencioznim blefom leta, filmom Enter the Void Gasparja Noeja.
Količina prikazanih filmov se giblje okrog številke sto in Liffe najbrž ni festival, ki bi ga bilo še smiselno povečevati. Z zaprtjem kina Komuna pa je letos izgubil pomembno dvorano. Deloma jo sicer nadomešča z dvorano Kinoteke. Vendar, če bo šel po Komuninih stopinjah še kino Vič, bi to že utegnilo ogroziti dosedanjo razpoložljivost festivala. Imam prav?
Popolnoma prav imate. Brez Komune še nekako gre, mislim, da njeno zaprtje ne bi smelo pretirano ogroziti standardne obiskanosti. Problem je, ker sta Vič in Linhartova edini preostali večji dvorani, to pomeni, da imata med 400 in 600 sedežev, medtem ko preostale tri zmorejo od 120 do 200 sedežev. Skratka, za masovni obisk so potrebne tudi velike dvorane, sploh če lahko določeni film, za katerega plačaš festivalsko najemnino, predvajaš samo dvakrat ali trikrat. Lastnika pravic ne zanima, kako velike dvorane premoreš in če na dveh projekcijah posledično lahko povrneš stroške. Naj navedem primer: s kazahstanskim filmom Tulpan, ki je bil v predprodaji razprodan že 2. novembra, bi lahko napolnili puljsko Areno, če bi jo seveda imeli.
Na vprašanje, katere filme s festivala najbolj priporočate, radi odgovarjate - vse. Pa vendar so vam nekateri intimno bliže od drugih. Torej ...
Poleg Perspektiv, ki so vedno nosilna sekcija festivala in jih najraje priporočam, se mi zdita letos najpomembnejši retrospektivi zgodnjega Hanekeja in 20. obletnice padca zidu. Manj znana, a zame odlična filma sta Zvok žuželk: zapiski mumificiarnega trupla in belgijska ezoterična animacija Panika na vasi. Mimo Ekstravagance seveda ne gre, najbolj divja filma festivala sta nedvomno Svet gre k vragu in Tokijska nora olimpijada. Lahko dodam, da Perspektive gostijo tri najboljše filme, ki sem jih videl letos. Če koga zanima, kateri so, naj me pocuka za rokav.
Na tiskovni konferenci ste opozorili, da so filme, prikazane v sekciji Predpremiere, sicer odkupili naši distributerji, vendar ni nobenega zagotovila, da bodo v resnici prišli na redni spored. Več kot polovica lanskih Liffovih predpremier ni videla platen v redni distribuciji, vključno s canskim zmagovalcem, filmom Razred. V čem je problem?
Ne vem. Da Razreda lani ni bilo v distribuciji, čeprav je bila 35 mm kopija podnaslovljena v slovenščino, je tudi mene presenetilo. Festival na to nima nobenega vpliva, o poznejši usodi filma odločajo distributerji in prikazovalci. Sam pred sestavljanjem urnika in programskih sklopov distributerje vedno naprosim, naj mi povedo, kateri filmi bodo gotovo distribuirani, čeprav se zavedam, da za številne filme še sami niso prepričani. Letos ima 36 filmov na Liffu uradnega zastopnika za Slovenijo, a že zdaj vemo, da bodo mnogi romali samo na DVD in televizijo. Odkupljene pravice še ne pomenijo kino distribucije, številni distributerji filme velikih prodajnih agentov kupujejo v paketih, večine filmov nimajo na 35 mm kopijah, to je danes ogromen strošek. Da bi te filme predvajali na Liffu, iščemo festivalske kopije iz tujine in jih takoj zatem vračamo.
Dvajseti Liffe - ob spominu na vaša prijatelja, tragično preminula Niko Bohinc in Alexisa Tioseca - posvečate, kot ste zapisali v katalogu, prihodnjim generacijam ljubiteljev filma. Film kot dogodek, film kot svetloba, v temni dvorani projicirana na belo platno, torej še ima prihodnost?
Film kot kinematografski dogodek nesporno ima prihodnost, zato so festivalu po svetu danes tako priljubljeni, ne samo filmski, podobno je z glasbenimi. Poglejte projekcije nemih filmov z živo orkestrsko spremljavo, ki decembra v sodelovanju s Slovensko kinoteko potekajo v Cankarjevem domu. Vedno so polne. Nekaj pri tem stori element bolj ali manj elitnega »dogodka«, precej pa zadnja leta tudi spremenjen način življenja, prezaposlen vsakdan. Kot kaže, si ljudje enkrat na leto vzamejo deset dni časa in takrat nahranijo potrebo po dobrih filmih.
