Pointilistični portret Davida Lyncha

Leta 1985 je nemški režiser Peter Braatz, tedaj še študent na berlinski filmski akademiji, pridobil ekskluzivno pravico za dokumentiranje snemanja kultnega trilerja Modri žamet Davida Lyncha. Tri leta pozneje je doživetje strnil v eksperimentalni, poetični tv dokumentarec z naslovom No Frank in Lumberton, ki ga je predvajala nemška ZDF.

Skoraj trideset let pozneje pa je v Ljubljani živeči režiser svojo časovno kapsulo zopet odprl in material na novo uredil v filmsko meditacijo magičnega sveta, v katerem so igralci skupaj z režiserjem ujeti med fikcijo in resničnostjo.

Zakaj ste se 30 let pozneje odločili ponovno obuditi Modri žamet in se niste raje lotili montaže materiala s snemanja Wendersovega Neba nad Berlinom, ki ste mu tudi prisostvovali?

Ta še pride na vrsto. Glede Modrega žameta pa se mi je zdelo škoda, da mojega prvega filma ni videlo več ljudi. Na ZDF so ga prikazali samo enkrat, potem je izginil, čeprav je Modri žamet vmes dobil kultni status. Zadnjih 20 let sem veliko razmišljal o materialu. O knjigi, ki bi jo napisal, o fotografski monografiji in tudi o tem, da bi naredil remake. Veliko materiala je ostalo neizkoriščenega in čutil sem dolžnost, da te dragocenosti, preden jih načne zob časa, spravim v takšno obliko, ki bi bila zanimiva za ljubitelje Lyncha, novinarje, filmske teoretike, zgodovinarje in gledalce širom po svetu.

Kaj vas je kot študenta filmske akademije v Berlinu tako očaralo v Lynchevih filmih?

Občudoval sem Truffauta, Fassbinderja in Wendersa, ki je bil zame približek perfekcije, a Lynch, mlad režiser, v stiku s tukaj in zdaj, je počel natanko to, kar sem si predstavljal pod filmsko umetnostjo. Rekel sem si, če bom delal filme, bodo natančno taki. Nadrealizem, podzavestne fantazme, onostranski zvoki ... To je stil, ki mi je bil blizu. Navdušil me je že Eraserhead, a Človek slon je šel še korak dlje. To je film z veliko čustvi, ki se me je zelo dotaknil. In prvi film, v katerem ne bi popolnoma nič spremenil. Za sprejemne izpite na akademijo sem napisal recenzijo filma Človek slon in med pisanjem, mi je vedno bolj postajalo jasno, da moram Lyncha spoznati.

Kako se je to zgodilo?

Napisal sem mu pismo. Oziroma sem pismo napisal Melu Brooksu, producentu filma Človek slon, ki je bil takrat bolj slaven od Lyncha, s prošnjo, naj ga preda Lynchu, če je mogoče. V njem je pisalo, da sem študent filma in da bi rad Lyncha eno leto opazoval pri delu in o tem napisal knjigo. Priložil sem še svoj kratki film, ki sem mu ga posvetil ter omenjeno recenzijo in čakal. Dolgo se ni zgodilo nič. Nato sem nekega dne, minilo je skoraj leto, prejel pismo od Davida Lyncha. V njem je pisalo približno takole: Peter, sem za.

Mislite, da ga je v to prepričala vaša recenzija?

Morda. Kasneje, ko sva se spoznala, je vedno, ko me je komu predstavil, dodal: To je Peter, napisal je poemo o Človeku slonu. Seveda recenzija ni napisana v verzih, ampak poskušal sem ugotoviti, kaj je mislil s svojimi alegorijami. Film sem videl vsaj desetkrat in kritiko pisal tri mesece. Dvajset strani sem nato skrajšal na tri. Nastala je kompresirana analiza. Najbrž mu je bilo všeč to, da sem razumel, kaj je podzavestno s filmom hotel povedati. Včasih so filmi kot filozofija, ki se ne kaže skozi besede, ampak skozi premike kamere, kote snemanja, glasbo, montažo - a o tem je težko govoriti, ker so ti premiki podzavestni.

Kako se mladi filmar pripravi na srečanje z idolom?

Po povabilu v Ameriko sem eno leto pavziral in čakal, da se bi mu pridružil. A vmes je projekt Ronny Rocket, ki ga je nameraval snemati, padel v vodo in aktualen je postal Modri žamet. Ko se je moje obveznosti prosto leto iztekalo, je prišlo pismo, da me vabijo na snemanje čez šest tednov. Na akademiji so bili zelo razumevajoči in me pustili, da sem zamudil dva meseca letnika. Takoj sem se lotil zbiranja denarja. Obiskal sem vse producente in knjižne založnike v Berlinu, a nihče mi ni dovolj zaupal, da bi me vnaprej finančno podprl.

Zato sem prodal svoj glasbeni rekorder in kupil opremo za filmanje. Želel sem snemati na 16-mm kamero, ampak sem se na koncu iz praktičnih razlogov odločil za super 8. S prijateljem Frankom Behnkejem sva letela do New Yorka, vzela grayhound bus in prispela v malo mesto Wilmington v Severni Karolini. Z Davidom smo se srečali v Burger Kingu. Dal nama je scenarij za Modri žamet in takrat sem mu povedal, da bi ga rad tudi snemal. Navdušen je bil, da bom to počel s super 8 in priskrbel mi je neomejen dostop na filmski lokaciji.

So vam skromna tehnična sredstva predstavljala omejitev ali svobodo?

Nisem imel scenarija, ne producenta, ne denarja. Želel sem si samo ujeti trenutek. Snemanje je trajalo šestdeset dni in izračunal sem, da lahko na dan posnamem dve minuti. Vsak dan sem se sproti odločal, kaj bom posnel. S tem, da sem polovico materiala namenil za Davida, šele potem sem se osredotočil na igralce in filmske delavce ter kadre mesta. Nočna snemanja so bila problematična zaradi svetlobe, zato sem ponoči raje fotografiral. Improviziral sem. Ko nisem filmal, sem snemal zvok ali pa si delal beležke. Shranil sem vse, kar sem našel, pobiral listke, ki jih je David vrgel na tla, zbiral odrezane dele filma, ki so jih zavrgli med montažo. Vse sem spravil v škatlo in jo nesel v Nemčijo.

In ko ste jo doma odprli, koliko materiala je bilo v njej?

Osemdeset kolutov super 8, kar nanese za približno tri ure materiala, tisoč črnobelih fotografij, sto barvnih fotografij in sto diapozitivov, 20 polaroidov, nekaj Davidovih originalnih likovnih del, potem pa jakne, majice, razglednice, nalepke, znamke, značke in 30 ur zvočnega materiala z vsemi intervjuji vred. Iz vseh teh delcev sem želel sestaviti podobo, portret Davida Lyncha, ki od blizu ni razvidna, ko pa jo pogledate od daleč je slika jasna. Temu pravim pointilistični, dadaistični kolaž.

Uspelo vam je ujeti Lyncha v kreativnem elementu. Zdi se organiziran, umirjen, uglajen in prijazen, uvideven in zelo profesionalen.

Vedno je bil brezhibno urejen, počesan in res zelo prijazen do cele ekipe. Vsak dan je meditiral in to je bila ura, ko smo ga vsi morali pustiti pri miru. Zelo me je mikalo, da bi pogledal v prikolico, kamor se je umaknil od 13. do 14. ure. Kaj dela? Leži na tleh? Sedi? Kako poteka ta meditacija? A nikoli nisem vprašal, če ga lahko snemam, ker nisem hotel ogroziti zaupanja, ki mi ga je izkazal. Če nekdo prosi za malo zasebnosti, ne siliš vanj. Morda le v Franka Zappo. (smeh)

Ko v vaš film vstopi Isabella Rossellini, se zdi, kot bi se čas ustavil. Prizor, kjer poje Modri žamet je najdaljši v filmu. Očitno vas je očarala, tako kot vse ostale prisotne ...

Naj najprej povem, da sva se s prijateljem Frankom kot Evropejca med vseameriško ekipo včasih počutila kot vesoljca. Bil je pravi kulturni šok. Toliko drugačnih stvari, navad, obnašanja, oblačenja ... In potem je po šestih tednih snemanja prišla Isabella s svojim italijanskim temperamentom, sproščenostjo, zgovornostjo in pristopnostjo. Zdelo se je, kot bi vstopila Evropa. Vse to se, mislim da, odraža tudi v njeni vlogi Dorothy.

Čeprav ste imeli neomejen dostop za snemanje, scen, zaradi katerih so nekateri kritiki film razglasili za pornografijo, ni videti v vašem dokumentarcu.

Isabella na snemanju erotičnih prizorov ni želela voajerjev. Zato je bilo na snemanju v Dorothynem stanovanju prisotnih le pet članov ožje ekipe.

Nekje na sredi se film prevesi v vašo osebno ljubezensko zgodbo ...

Davidu sem povedal, da skoraj nisem prišel na snemanje, ker sem pred tem spoznal, kar sem takrat mislil, ljubezen svojega življenja. Večkrat smo se šalili na ta račun. Dekle je celo prišlo za mano v ZDA in na snemanju so jo zaposlili kot substitut (stand-in) za Lauro Dern. Po tem je nisem več videl.

Pa Davida, sta se videla še kdaj?

Ko je imel Modri žamet leta 1987 premiero v Nemčij, je ekipa prišla v München, kjer sem jih pričakal s kamero, kar vidimo v epilogu filma. David je v cerkvi igral orgle – skladbo je poimenoval Variacije na skweek (zvok, ki so ga spuščali registri). To glasbo sem vključil v zadnji del filma.

Glasba je pomemben del atmosfere, ki jo gradite s posnetki. Kako je nastajala?

Glasbo skupine Cult With No Name, ki mi je bila zelo všeč, sem uporabil v trailerju za film, ki sem ga pošiljal producentom in financerjem. Ko sem dobil nekaj denarja od nemškega filmskega sklada, sem jih prosil naj naredijo glasbo za ves film. Posebej mi je bil všeč del s trobento, ki pa je delo drugega benda Tuxedomoon. Na podlagi trailerja, nekaj slik in starega filma so posneli 85-minutni soundtrack in ga leto dni preden je bil moj film končan, izdali na precej uspešnem albumu.

Je Lynch videl novi film?

Osebno o tem nisva nikoli govorila. Zato pa mi je izkazal veliko čast, ko ga je lastnoročno izbral za svoj festival v Los Angelesu in ga postavil ob bok Človeku slonu.Projekcija je potekala v obnovljeni dvorani najpomembnejšega kina United Artists v zlatih časih Hollywooda. 1600 gledalcev je za ogled odštelo od 200 do 350 dolarjev, ki so bili namenjeni v dobrodelne namene.

Kje bo film še prikazan?

V teh dneh ga prikazujejo na petih festivalih. Med eno in drugo projekcijo v Ljubljani je film potoval v Lisbono. Prikazan je bil na festivalu na Poljskem, v Londonu in v arhentinskem mestu Mar del Plata.