Tiskane izdaje
V filmu Švedska teorija ljubezni, prikazanem na 19. Festivalu dokumentarnega filma, se italijansko-švedski avtor Erik Gandini ukvarja z drugačnim obrazom švedske pravljice. Švedska je znana po ekonomski razvitosti in blaginji, povsem brezosebni pa so medčloveški odnosi.
V švedski družbi samozadostnih posameznikov je ideal popolna avtonomija, za katero pa ljudje pogosto plačujejo visoko ceno. Ljudje so sami in osamljeni, polovica prebivalcev živi v samskih gospodinjstvih, vsak četrti človek umre povsem sam.
Opusteli domovi
Film na začetku prikaže socialna delavca, ko vstopata v stanovanje starega moškega, ki je umrl pred časom, ne da bi kdo to vedel. Takih primerov je veliko. Da, na Švedskem obstajajo ljudje, katerih služba je obiskovanje stanovanj ljudi, ki so tam umrli. V njihovih opustelih domovih prevladujejo računalniki, vidne pa so tudi sledi transakcije z nekega bančnega računa na drugega.
Vse daljši je seznam stvari, ki jih lahko človek na Švedskem opravi brez navzočnosti ali pomoči drugega človeka. In socialna delavca poskušata priti v stil z otroki, sorodniki ali prijatelji pokojnika. Teh pa pogosto ni ali do njih ni mogoče priti, ker so stiki in čustvene vezi na Švedskem že zdavnaj pretrgani.
Izhodišče za film je znana knjiga Larsa Trägårdha in Henrika Berggrena Ali je Šved človeško bitje? iz leta 2006. V njej se avtorja ukvarjata s skrajnim individualizmom in socialno državo, ki ga omogoča, in menita, da se skrajna neodvisnot spreminja v odtujenost. Opisujeta srž švedske kulture, ko je govor o vrednoti neodvisnosti.
Neodvisnost in individualizem
Samost kot posledica neodvisnosti in individualizma pa ne prizadeva samo starejših, temveč tudi mlajše. Film to ponazori s primerom spočetja, za kar ni potreben partner, ampak je mogoče po pošti naročiti zamrznjeno spermo iz Danske, s katero se ženska lahko oplodi sama.
Če so Švedi, kakor pravi film, v medsebojnih odnosih tako zadržani in se težko zbližajo z drugimi, si ni težko predstavljati, kakšni so do priseljencev. V tej državi je prilagajanje priseljencev najbolj dolgotrajno – kar sedem let traja, da povprečni imigrant najde delo in se začne vključevati v življenje skupnosti.
V nekem prizoru Sirijka, ki že dolgo živi na Švedskem, predava novim priseljencem iz bližnjevzhodnih držav o švedskem načinu življenja in pravilih komuniciranja. Razlaga jim, naj ne govorijo veliko, naj odgovarjajo z da ali ne. Švedi so racionalni in se čustveno ne navežejo. Eden od moških pripomni: »Kaj nam bo švedščina, če se nihče z nikomer sploh ne pogovarja?«
Ko so švedski politiki pred štirimi desetletji oblikovali ta svobodni in individualistični slog življenja, morda niti niso predvideli družbene atomizacije, v kateri se bodo posamezniki soočali s samoto. Takrat so sprejeli številne reforme, tudi pokojninsko, ki je vključevala načelo, da upokojenec ne sme biti odvisen od svojih otrok.
Vse reforme so bile sprejete z namenom, da bi posameznike osvobodile odvisnosti od družine. Takrat je bil zasnovan koncept družine bodočnosti, o kateri med drugim govori film. Pozneje je prišlo še do vzpona neoliberalizma, ki prav tako zagovarja individualizem oziroma odgovornost vsakega posameznika za svojo usodo na trgu dela.
Rezultat tega političnega projekta je štirideset let pozneje prikazan v filmu – Švedska je država z najbolj poudarjenim individualizmom na svetu. Ta individualizem naj bi jamčil svobodo, toda po besedah avtorja je težko določiti mejo med pozitivnimi vidiki in egoistično kulturo.
V nekem prizoru vidimo otroka, ki sedi na kavču, ko televizija predvaja politični govor. Tudi ta otrok, ki se bo igral sam in se pogovarjal sam s sabo, bo nekega dne postal individualist, Mislil bo, da je to stvar svobodne izbire. Ta izbira pa je v bistvu vsiljeni kulturološki vzorec.
Brez vezi z družino
Erik Gandini, eden najbolj uglednih evropskih dokumentaristov, se je na Švedsko priselil, ko je bil star 19 let. Pravi, da se je najbolj čudil temu, kako šibke so vezi med mladimi in njihovimi starši. Znano je, da se Švedi, ko postanejo polnoletni, odselijo od doma in družinski odnosi se pretrgajo, če so sploh kdaj obstajali. Kar 25 odstotkov ljudi umre samih, brez bližine družine ali prijateljev.
Ko so leta 2015 film prikazali na Švedskem, so bili Švedi prizadeti, zato je bil deležen negativnih odzivov. Članki o njem so bili naslovljeni v slogu Sami, vendar srečni, Sami smo, vendar nismo sami ... Gandini je posnel že veliko filmov in šele v zvezi s tem so ga prvič začeli označevati kot italijansko-švedskega režiserja, kakor da bi mu hoteli sporočiti, da nima pravice do kritike švedske družbe oziroma je njegov pogled zgrešen zaradi njegovega italijanstva.
Seveda film Švedska teorija ljubezni ni bil deležen le kritik, bil je tudi spodbuda za razmišljanje in razprave o tem, ali bi bilo treba v švedski družbi kaj spremeniti. In eden od poudarkov iz razprav je bil, da bi se morali Švedi spet začeti privajati na dejstvo, da potrebujejo druge ljudi, in na tisto bistvo v človeku, ki je skrito pod ovojem premišljenega družbenega projekta.
