Tiskane izdaje
»Kot da je slovenski film končno pripotoval v trenutek, ko ga gledamo. Tukaj je, zdaj. Živ je.« Tako je portoroški Avditorij v nedeljo zvečer nagovorila mednarodna strokovna žirija. In res se je zazdelo, da je 'nekaj v zraku'. Da je slovenski film ponovno oživel.
»Tokrat festival delamo tisti, ki imamo radi film,« je uvodoma rekel novi vodja Festivala slovenskega filma Igor Prassel, ki je z utečeno ekipo Animateke prvič speljal velik zalogaj.
Podelitev nagrad, skromna, recimo raje minimalistična in izčiščena, je v napol polnem portoroškem Avditoriju tekla gladko, s suvereno moderatorko, ki je elegantno slalomirala med vesnami in njihovimi dobitniki, ti pa so presenečali z duhovitostjo, celo s humornimi skeči.
Kot recimo scenografski dvojec Vasja Kokelj in Anton Vončina Spazapan, ki je prejel vesno za scenografijo v filmu Zoran, moj nečak idiot (Igor Prinčič/Staragara); pa seveda trije igralci, Dino Hajderović, Ivan Pašalić in Jernej Kogovšek (prišla sta samo dva) iz Vojnovićevega filma Čefurji raus!, ki so si 'razkosali' vesno za najboljšo moško stransko vlogo.
Ali režiser Janez Burger, ki ga je na nakupovalnem vozičku, s kentavrom, ki je imel enkrat glavo Zorana Jankovića, drugič Borisa Popovića, po vesno za najboljši dokumentarec pripeljal Marko Brecelj (Priletni parazit ali kdo je Marko Brecelj).
Filmi, ki so presenetili
Letos lahko običajno frazo, da strokovna žirija ni imela lahkega dela, po dolgem času razumemo dobesedno. Produkcija je bila obsežna, žanrsko raznolika, kakovostna. »Eno je gotovo: videli smo filme, ki so nas presenetili. Skoraj vsak od njih je dal glas segmentu populacije, ki ni imel svojega filma ...« je uvodoma povedal član žirije, hrvaški režiser Hrvoje Hribar.
Razredni sovražnik, ki je pred časom presenetil na beneškem Lidu in odnesel nagrado 28. tedna kritike, je bil absolutni zmagovalec Portoroža. Ne le da je prejel vesno za najboljši film, nagradila ga je kritiška žirija in tudi občinstvo. To se je v letih od osamosvojitve zgodilo samo Burgerjevemu prvencu V leru, »filmu, ki je slovenski film naučil govoriti«. Nič čudnega, da je Biček za Delo izjavil, da »trojčka ni pričakoval«.
Sploh pa ne glede na sobotno navdušenje po projekciji mladinskega filma Mihe Hočevarja Gremo mi po svoje 2; svojo podporo novi uspešnici je Biček menda duhovito pokazal tako, da je film gledal oblečen v tabornika in Hočevarju menda že vnaprej čestital za nagrado občinstva, ki jo je potem dobil Razredni sovražnik. »Iskreno sem vesel za Roka. Meni ta nagrada zdaj ne bi niti približno toliko pomenila, kot za prvenec pomeni njemu,« je dobro razpoložen povedal Miha Hočevar.
Vesni sta prejela tudi oba igralca v filmu: Igor Samobor v veličastni kreaciji profesorja nemščine in Nataša Barbara Gračner za stransko vlogo ravnateljice, vesno za najboljšo fotografijo je dobil Fabio Stoll in za najboljšo kostumografijo Bistra Borak.
Nagrado za najboljšo žensko vlogo, za vlogo Tine, voznice minibusa, ki se zaplete v intimno razmerje z mlado Danko v Gazvodovi Dvojini, je prejela Nina Rakovec; ki ji zdaj ne moremo reči le muza Nejca Gazvode (Izlet), saj je naredila izjemno vlogo tudi v Šantićevem Zapelji me. Ob prejemu vesne je ganjeno rekla, da jo »posveča svojemu dedku, legendi slovenskega filma in gledališča Poldetu Bibiču, ki je bil ves čas ustvarjanja filma z njo«.
Novi val slovenskega filma?
»Vsakih deset let slišim, da prihaja novi val mladih genialcev, a potem se zgodi, da ne dobijo priložnosti za nadaljnje delo, da bi se razvili v še večje genialce. Bojim se, da se bo Roku Bičku, Marku Šantiću, Nejcu Gazvodi in ostalim zgodila podobna zgodba,« je v premišljenem slogu rekel Igor Samobor. Kaj kot umetniški vodja ljubljanske Drame pravi na očitke, da slovenski film iz državnega proračuna dobi veliko manj kot nacionalna gledališča?
»Mislim, da ni treba jemati gledališču, da bi dajali filmu. Mislim, da je dovolj, če vzamemo patrii eno kolo in ga damo gledališču, pa bo od tega lahko živelo dve leti, in dva 'šraufa' iz patrie, pa bo tudi slovenski film živel dve leti.«
Letos je bil festival v primerjavi z lanskim ali predlanskim organiziran precej bolje, je ocenil tudi urednik igranega programa na TVS Jani Virk. »Vsebinsko ga je zaznamoval nastop generacije petih režiserjev s prvimi oziroma v dveh primerih drugimi filmi. Zaradi odsotnosti generacije, ki bi morala biti zdaj najmočnejša, torej režiserjev od 40 do 55 let, težko primerjamo, kako močna je nova generacija.«
Lahko govorimo o renesansi po prvem valu slovenskega filma po osamosvojitvi, torej po Burgerju, Košaku, Kozoletu, Šterku, Cvitkoviču ...? »Renesansa se mi zdi pretežka beseda. Gre za nov val; lahko da bo naraščal, lahko da se bo razpustil in izgubil v povprečju. Počakajmo. Gotovo pa je dobro, da ima nova generacija priložnost delati filme in da so produkcijsko ti filmi na solidni ravni. Počakajmo na njihove tretje in četrte filme, da bomo lahko presojali, kako močni so zares,« je sklenil Virk.
»Če že govorimo o renesansi slovenskega filma, mislim, da traja vsaj že dve, tri leta,« je rekel režiser Marko Šantić, ki je za svoj občutljivi film o ljubezni Zapelji me dobil vesno za najboljšo režijo. »In dlje ko traja, bolj opazna je. Izredna stvar se mi zdi, da se je prav v tej krizi, ki jo občutimo vsi, očitno zgodil filmski kreativni naboj.«
Nataša Barbara Gračner, ki je tokrat odigrala močne vloge v kar treh celovečercih (Dvojina, Zapelji me in Razredni sovražnik), je omenila »neverjetno lucidnost, senzibilnost in talent vseh treh mladih režiserjev, Gazvode, Bička in Šantiča« in rekla, da se »po teh izkušnjah vsaj v kreativnem smislu ne boji za prihodnost slovenskega filma.
»Filmska bera je letos presenetljiva, odlični filmi, mladi avtorji,« se je strinjala tudi prva dama slovenske televizije Miša Molk. »Glede na to, kakšna kriza je, se mi to zdi simptomatično, kot že tolikokrat v zgodovini: kultura je ponovno preživela.«
»Vi, Slovenci, če se ne pobijete sami ...«
Evforično vzdušje na podelitvi je za hip z nenavadno odločitvijo uspelo presekati producentki Triglav filma Aiken Veroniki Prosenc, ko je stopila na oder po nagrado občinstva za film Razredni sovražnik in prebrala pismo, v katerem je bil jasen namig, da si je z avtobusom novomeških prijateljev na festival Rok Biček pravzaprav »načrtno pripeljal« nagrado občinstva. Gesta, da se s producentom Janezom Lapajnetom odpovesta nagradi in jo podarita študentom na AGRFT, je imela nerazumljiv in slovensko grenak priokus.
Kaj se je v resnici dogajalo med producentom in scenaristom filma, Janezom Lapajnetom in mladim Rokom Bičkom, na snemanju Razrednega sovražnika, nam ni uspelo izvedeti od nikogar iz ekipe. Lahko pa si pomagamo z ironično primerjavo enega od filmarjev, da se nam je, kot že tolikokrat, ponovila »afera Šmarna gora«. Lahko si sposodimo citat iz Bičkovega filma: »Vi, Slovenci, če se ne pobijete sami, se pa med sabo.«
