Tiskane izdaje
S komedijo je na Slovenskem v glavnem križ. Nazadnje je res množične gledalce nabirala odbita babica, ki je šla na jug, a od tega je že 23 let.
Morda zdaj dobro kaže novemu filmu Janeza Burgerja, krimikomediji Avtošola, ki je bila glavni dobitek drugega festivalskega večera.
V zadnjem času je nekaj poskusov tranzicijske komedije že bilo, dokaj neuspešnih. Leta 2011 je Klemen Dvornik posnel parodijo na teve kvize Kruha in iger, duhovita in zabavna stvar, za katero je prejel v Portorožu nagrado občinstva, a potem film večje gledanosti ni doživel.
Še slabše se je godilo komediji iz podeželskega življenja Hvala za Sunderland Slobodana Maksimovića, ki je naslednje leto po mnenju žirije obveljal celo za najboljši film festivala, a je nato pred gledalci zelo na hitro poniknil.
V resnici so na terenu komedije stvari zelo nepredvidljive. Še tako dobri štosi in karakterni vložki najboljših igralcev (Gregor Baković na primer) nič ne pomagajo, če se v komediji ne razprostre duh časa, ki omogoči širšo »ljudsko« identifikacijo, kot se je to zgodilo nekoč z Vesno ali To so gadi. Kaj je duh tranzicijskega časa, približno vemo, toda kako ga prijeti za porogljive roge?
Tajkuni, poštenjaki,
Torej: imamo dva strašna tajkuna (Matjaž Tribušon, Ivo Ban), prav toliko rivalska kot vredna drug drugega, in imamo, na drugi strani, ubogega poštenjaka, naivneža, torej božjega voleka (Gregor Čušin) v svetu zverin. Vmes so nezvesta žena (Vesna Pernarčič), uporniška hči (Maruša Majer, nov, originalni obraz slovenskega filma) in dva poklicna pretepača (Vlado Novak, Vladimir Vlaškalić), izvrstni karikaturi gangsterskih goril.
Poanta je seveda prav toliko cinična kot stara, namreč, da je poštenost neumna, dobrota sirota in naivnost kaznovana, svet tajkunov, ki se mu na koncu koristoljubno pridružijo tudi odpadniške žene in hčere, pa zmagovit in večen.
Formula je, kot rečeno, stara, koliko je Burgerju uspelo zajeti vanjo tudi aktualno slovensko situacijo, pa bodo povedali gledalci. Film Avtošola, v vsakem primeru zabavna vožnja med komedijo in kriminalko, je nastal v produkciji RTV Slovenija, narejen je v epski razsežnosti, ki jo dovoljuje teve format, a to kinematografskih gledalcev ne bo motilo.
Pred komedijo smo si ogledali še en Burgerjev zadnječasni izdelek, Spravo, petnajstminutno zombi variacijo na to temo. Kako črni in beli pobijajo drug druge, se vračajo v življenje in nadaljujejo, v nedogled in večno; malo sarkastično in precej mučno.
Avtor je z odra dejal, da je to drugi del (prvi je bil Na sončni strani Alp) šestdelnega domovinskega paketa, ki ga bo nato sestavil v en celovečerec. Če bo dovolj dolgo živel, je rekel.
Drevo na samem
Četrtkov večer Festivala slovenskega filma je prinesel tudi igrani celovečerec, Drevo Sonje Prosenc. Film se lahko pohvali z udeležbo na letošnjem festivalu v Karlovih Varih. Gre za enega tistih mejnih artističnih izdelkov, ki bolj kot z vsebino nagovarjajo s formo.
Vsebina je v tem primeru krvno maščevanje, brez jasnih določil kraja in časa, forma pa temelji na počasnem ritmu (gradiva je v bistvu komaj za malo daljši kratkometražnik) in ekspresivni fotografiji. Pravzaprav deluje vse skupaj nekoliko anahronistično, v oči pa padeta vlogi Katarine Stegnar in Jerneja Kogovška.
Med celovečernimi dokumentarci omenimo dva. Kaj pa Mojca? (ime se nanaša na slepo deklico iz drugega Kekca) je študiozno delo Urše Menart o ženskih likih v slovenskem filmu. Tudi bolj ali manj teoretske interpretacije so delo žensk (Majda Širca, Maja Weiss, Varja Močnik ...).
Gledalca osupne bogastvo gradiva, ki ga ponuja zgodovina slovenskega filma, fascinantne so tudi nekatere ideološke ali sociokulturne interpretacije, a čeprav je to obilno gradivo strukturirano glede na ženske arhetipe (matere, ljubice, heroine ...), je morda umanjkala osnovna rdeča nit.
Ta je jasna pri dokumentarcu Boj za, ki ga je pred ljubljansko Borzo v času »okupacije« snemal in posnel Siniša Gačić. Kako je videti takšen protest na začetku in kako po nekaj tednih, kakšne so meje človekove volje po uporu in kakšna je njegova fizična vzdržljivost? Kakšne so možnosti za revolucijo?
