Televizijski film kot izziv ali trening

Novi slovenski celovečerec: V kinematografih od danes črna komedija Avtošola Janeza Burgerja.

Objavljeno
25. februar 2015 17.33
Ženja Leiler, kultura
Ženja Leiler, kultura

V zadnjem času skuša slovenska televizija gledalce svojih igranih celovečercev najprej nabrati v kinu. Ker gre za način dodatne promocije njene filmske produkcije, bo zanimivo videti, kako se bo odrezala Avtošola Janeza Burgerja, ki bo predvajana v vseh centrih Koloseja in Cineplexxa po Sloveniji pa tudi še osmih drugih slovenskih mestih.

Leta 2012 je slovenska televizija na Festivalu slovenskega filma konkurirala s tremi igranimi celovečerci. Srečen za umret Matevža Luzarja, Vaje v objemu Metoda Pevca in Hvala za Sunderland Slobodana Maksimovića so takrat dobesedno reševali tekmovalni program tega nacionalnega festivala in na koncu pobrali večino nagrad, med njimi za najboljši film, režijo in scenarij.

Leto pozneje, ko je bila na festivalu prisotna močna ekipa igranih celovečercev, ki jih je sofinanciral Slovenski filmski center – slavil je Razredni sovražnik Roka Bička –, je televizija tekmovala z dvema filmoma. Simpatično komedijo Panika Barbare Zemljič, narejeno po romanu Dese Muck, in slovensko družinsko ter socialno patologijo prevprašujoč Zapelji me Marka Šantića.

Debitant Šantić je odnesel vesno za režijo. V kinu jima ni šlo najbolje. Lani, ko je na festivalu zmagal dokumentarec Siniše Gačića Boj za, je uspelo televiziji dokončati samo še en samcat igrani celovečerni film, Avtošolo Janeza Burgerja. Žirija ga ni opazila.

Seveda slovenska televizija ne snema filmov zato, da bi jih pošiljala na nacionalni festival in tam bolj ali manj uspešno pobirala nagrade. Konec koncev je televizijska produkcija eno, kinematografska pa nekaj drugega, čeprav zadnje čase televizija svoje filme redno pošilja v kino. V skromnih razmerah domače kinematografije je to še kar logično, kot je tudi vsakoletni televizijski dodatek filmom iz tako imenovanega nacionalnega programa filmskega centra ne le potreben, ampak nujen.

Še bolj od tega je seveda naloga televizije vzdrževati kondicijo in standarde televizijske filmske produkcije, kar ji kot javnemu servisu tudi pritiče. Z enim ali dvema filmoma na leto bo to vse bolj misija nemogoče. Po drugi strani so televizijski projekti, po proračunu seveda veliko skromnejši od tistih na velikih platnih, za filmske režiserje ena od možnosti nabiranja kilometrine, medtem ko čakajo na odločitve komisij filmskega centra. Vsaj tako kaže (še zdaleč ne edini) primer Janeza Burgerja.

Veliko ali malo?

Burger je z Avtošolo posnel svoj drugi igrani televizijski film in, pogojno rečeno, peti igrani celovečerec. Pogojno zato, ker bi teve dramo Sonja (2007), preprosto romantično srhljivo zgodbo o blodnjaku mrtvih in živih, posneto po noveli Milana Kleča Mrtva in živa, težko razglasili za celovečerni film. Ne le zaradi dolžine. Sonja je bila nekakšna vaja v slogu. Televizijski projekt do mere, ki ne bi zdržala velikega platna.

Je torej pogojnih pet igranih celovečercev veliko ali malo za danes petdesetletnega avtorja, ki je najprej opozoril nase že s prvencem V leru (1999), komično parabolo o obdobju odraščanja, ki se zatakne v prosti tek pasivnosti? In je potem z naslednjima tematsko in vizualno zrelima filmoma za veliko platno – Ruševinami (2004), ki s prepletanjem različnih ravni realnosti tematizira status manipulacije in laži, in Circusom Fantasticusom (2010), brezdialoške vizualne in atmosferske delikatese – upravičil pričakovanja. Mimogrede, za vse tri je pobral najvišje vesne v Portorožu pa tudi številne mednarodne nagrade.

Za avtorja njegovega talenta to ne bi smela biti številčno presežna celovečerna produkcija, prej nasprotno, pa čeprav znotraj slovenske filmske produkcije po številu filmov ne izstopa ne navzgor ne navzdol. In kaj o njegovi trenutni avtorski moči pove njegov najnovejši film Avtošola, kjer je bil, tako kot pri Ruševinah, z Ano Lasić tudi soscenarist?

Na tranzicijo in tajkune s črno komedijo

Najprej, ni ostalo neopaženo, da je televizija v kratkem obdobju posnela filma zelo sorodne tematike, pa tudi žanrskega pristopa – brezbožni tranzicijski čas, ki golta poštene in dobronamerne ljudi, film pa to uglasi s toni črne komedije. Poleg Avtošole je to še Hvala za Sunderland.

Medtem ko je glavni junak slednjega mali, naivni in brezpravni slehernik, pošten fizični delavec stare šole, ki mu gre vse narobe (zaplete se v finančne težave, izgubi službo, zapusti ga žena, potem pa mu še samomora ne uspe storiti), je v ospredju Avtošole še en poštenjak in naivnež, tokrat žrtev tajkunske brezobzirnosti pa tudi ženskega pridobitništva.

Tajkuna sta tu sicer dva, eden je Robert (Matjaž Tribušon), ki se želi polastiti zemljišča, da bi na njem zgradil nakupovalni center, a mu manjka še zadnja parcela, na kateri stoji avtošola. V njej kot inštruktor dela Jože (Gregor Čušin), zet drugega, Robertu rivalskega tajkuna Staneta (Ivo Ban) in mož njegove hčerke Eme (Vesna Pernarčič), ki se zatrapa v Roberta. (Saj ni tako zapleteno, kot se prebere!)

V vse skupaj se vmeša razvajena in izkaže se tudi da scela nezrela in neempatična Robertova hči Lija (Maruša Majer), ki se hoče kljub očetovi prepovedi naučiti voziti avto in po naklučju, potrebnem za filmsko zgodbo, njen inštruktor postane prav Jože. Za komični nameček sta tu še dva poklicna izsiljevalca (Vlado Novak in Vladimir Vlaškalić), ki rada prižigata motorne žage, s katerimi v zapuščenem tovarniškem hangerju strašita neposlušne lastnike parcel.

Skratka, gre za ne prav posebno izvirno fabulo, a njen namen niti ni toliko izvirnost ali eksplicitna družbenokritičnost, kot zabavati in kratkočasiti s situacijskimi prigodami. Denimo: »Mater je napet'«, reče Lija vznemirjeno svojemu inštruktorju, s katerim zasledujeta pretepača, ki sta ravnokar preizkušala motorno žago na pogumnežu, ki ni želel prodati svoje parcele.

V tem je seveda kar nekaj ciničnega humorja, ki je posejan po celem filmu. Poleg zabave skuša imeti sicer še neki drugi angažma – pripraviti prostor za konec filma, ki v nasprotju s tem, kako to običajno počno komedije, ne sešije sveta spet nazaj. Edini poštenjak v zgodbi, Jože, namreč izgubi na vsej črti.

Koliko je znotraj komičnega žanra lahko spoznanje o dobroti kot siroti nekakšno globje sporočilo, je seveda posebno vprašanje, slovenski film pa je že trejič v petnajstih letih svojega protagonista zapustil v bolnišnici, do vratu in čez v gibsu, s tesnobnim krikom v grlu. Skuša biti to kakšna pomenljiva metafora slovenskega filma? Upajmo, da ne in da gre le za (pre)večkrat uporabljeno metaforo slovenskega malega človeka, ki kljub pregovorni pridnosti in poštenosti ostaja povsem nemočen.

Prevelika pričakovanja?

Avtošola je tako predvsem kratkočasna komična drama, ki ji gre priznati, da minutaže ne nabira z vsebinsko praznimi scenami. Celo nasprotno, v slovenskem filmu ne vidimo velikokrat tako tekoče in neproblematično posnete zgodbe. Kakršnakoli že je.

Za Burgerja torej lahko velja, da je svojo nalogo opravil korektno, težko pa se je znebiti občutka, da ambicija tu ni bila prav visoko postavljena. Kot njegova televizijska Sonja je Avtošola bolj podobna ne prav intenzivnemu treningu med dvema pomembnima tekmama. To govori nekaj tako o domači televizijski filmski produkciji (ne pa vsega), kot o tem, da televizija za del naših režiserjev očitno ni pravi avtorski izziv, ampak nekakšna obrt.

Pa morda tudi o tem, da so naša pričakovanja do posameznega igranega filma v kinematografiji, ki jih letno le stežka posname več kot pet, temu dejstvu najbrž nesorazmerna.