Tomaž Gorkič: »To je realnost. Realnost pa je pač kruta«

Slovenski film je prinesel kar nekaj ponarodelih izjav, kot denimo: »A si ti tud not padu?«, »Jok brate, odpade!« ali pa »Nubeden več mi nau reku, Rožle, ti si cepec.« V to zbirko­ se je nedavno uvrstila tudi tale: »Franclu ni še noben ušu!« ­Zakrivila jo je Idila, prva slovenska grozljivka.

Premierno je bila prikazana na letošnjem Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina, pred dobrim tednom pa mu je žirija 18. festivala slovenskega filma v Portorožu namenila kar štiri vesne: za najboljši celovečerni film in scenografijo (Gregor Nartnik) ter za dve stranski vlogi Niki Rozman in Juriju Drevenšku.

Film režiserja in scenarista Tomaža Gorkiča, ki ta teden prihaja v slovenske kinematografe, je v tem času postal celo predmet parodije na youtubu. Obenem ga že čaka festivalska kariera: njen najobsežnejši del bo potekal v okviru Federacije fantastičnega filma Evrope, ki povezuje več kot 25 festivalov.

Veljate za filmskega samouka. Kako je ustvarjalcu, ki ni del institucionaliziranega izobraževanja, na njegovi poti do celovečernega projekta, ki pride v program filmskega centra?

Gotovo mu ni lahko. Ko imaš neko, reciva temu, klasično izobrazbo, lažje prideš do tega. Po drugi strani je delo režiserja kot vsaka druga služba. Ne bi se rad hvalil s titulo režiserja, konec koncev bi bilo to tako, kot bi trdil, da sem kirurg. Izobrazbe, ki ti dodeli ta naslov, nimam. Zato bi prej rekel, da sem celovit filmski avtor. Pišem scenarije, režiram, se vtikam v scenografijo, kostumografijo, masko ... Pot pa je gotovo drugačna, kot če bi bil diplomirani režiser. Tu mislim predvsem na to, da je institucionalizirano izobraževanje kljub vsemu neki kalup, ki si ga je zamislil nekdo drug. Tu pa kalupa ni, delaš, kar te zanima, in se sam izobražuješ.

Idila ni vaš prvi film, s katerim v slovensko filmsko krajino, ki jo zaznamujejo predvsem socialne drame in komedije, prinašate srhljivejše žanre, je pa vaš prvi celovečerec. Domača kinematografija tovrstnim žanrom ni ravno naklonjena. Zakaj menite, da je tako?

Ne gre za to, da jim ne bi bila naklonjena, ampak je to posledica tega, da avtorjev ta žanr očitno ne zanima.

No, pa vendar pri nas grozljivka­ velja za manjvreden žanr, kljub temu da ima zelo velike ­potenciale.

Kot rečeno, nisem prepričan, da je manjvredna. Drži pa, da ima velik kreativni potencial, saj zajema vse žanre, od akcije, drame, kriminalke, celo komedije. Predstavlja tudi druge izzive, kot so scenografija, kostumografija, luči, maska, glasba ... vsi ti konstitutivni elementi filma so pri grozljivkah zahtevnejši kot pri drugih filmih, saj moraš z njimi ustvariti popolnoma umeten ambient, ki mora delovati povsem realno. Zame je grozljivka žanr, ki omogoča ogromno kreativnosti, pravzaprav nima okvirov, ki bi jo omejevali.

Slovensko občinstvo je malce specifično. Kar zadeva grozljivke, je navajeno predvsem njenih hollywoodskih izpeljav. Kaj pričakujete?

Zelo težko odgovorim na to vprašanje. Če sem zelo iskren, v Portorožu nisem pričakoval nobene nagrade, zato so bile zame zelo veliko presenečenje. Bili smo v konkurenci filmov, ki so imeli veliko boljše produkcijske pogoje ... Res ne vem, kaj naj rečem.

O poskusih grozljivke v slovenskem filmu lahko pogojno govorimo v primeru Morane Aleša Verbiča (1993) in Rabljeve freske Antona Tomašiča (1995). A ne v enem ne v drugem groza ni izpeljana ultimativno, predvsem pa človeško telo ne postane – v dobesednem pomenu – surovina.­ Že v vašem kratkem filmu Sendvič pa se spremeni v faširano meso za sendviče, podobno v Verigi mesa (2010), v Idili pa je destilirano v alkohol. Metafora česa je človeško telo?

Telo je naše bistvo. Brez njega nas ne bi bilo. Obenem je nekaj, s čimer se najbolj ukvarjamo. Mene je to najbolj fasciniralo v svetu instektov in žuželk, vse te preobrazbe. Tudi človek sam je ekstremno bitje ... Če samo pogledamo, kaj so z ljudmi počeli v koncentracijskih taboriščih. Telo človeka najbolj prizadene, ga najbolj boli. Potem je tu fenomen kanibalizma. Če se samo spomnimo letalske nesreče športnikov v Andih ... Zanima me, kako se pri vsem tem obnaša človeška psiha. Telo je skratka tema brez dna.

Torej ni naključje, da ste v ruralno idilo in potem grozo postavili štiri urbane mlade ljudi, ki se ukvarjajo z modno fotografijo, torej vizualizacijo zdizajniranega telesa kot potrošnega blaga?

V bistvu je to bila prispodoba, ki se mi je zdela najlažja. Nisem hotel komplicirati, ampak postaviti relativno dovolj banalne like, ki jih je mogoče hitro razumeti.

Gre za tri ženske in moškega, a tega spravite s sveta zelo hitro, lik, ki mu podložite še največ možnosti za preživetje, pa je ženska. Kako to?

V filmu se mi zdijo obrati zelo pomembni. Se pravi, da ima gledalec neko pričakovanje, ti pa mu ga spodneseš in zaviješ drugam, s tem pa ga tudi dodatno motiviraš. Kar zadeva ženske – moški smo že po pravilu bolj destruktivni kot ženske. Ne bi hotel nikogar užaliti, ampak ko pride do resnične krize, moški zamrznemo, ženske pa rešujejo svet, odzovejo se veliko bolj racionalno in prisebno.

Dejstvo, da telo v Idili postane surovina, ki jo destilirajo v alkohol, je precej izvirno, celo zelo slovensko.

To pa najbrž drži. Idejo za žganjekuho sem dobil pri močeradovcu. Saj vemo, da imamo Slovenci veliko načinov pridelovanja alkohola. In eden med njimi je močeradovec, ki je dejansko grozljiv. Čez živega močerada zlivajo vroče žganje, ta v strašnih bolečinah počasi umira, pri tem pa izloča sluz, ki jo potem dodajo žganju. Skratka, mučijo žival, da bi prišli do neke svoje naslade. A ne do naslade, ki bi jo človek nujno potreboval, ampak gre tu za neki nečimrni prestiž. To je grozljivo. Tudi zato sem postavil v podoben kontekst človeka, morda se bo kdo zamislil ...

V Idili vzpostavljate relacijo urbano – ruralno. Zdi se, da groza še zdaleč ni samo na strani zaplankane ruralnosti, ki sicer živi sredi idilične narave, enega značilnejših prizorišč grozljivk. A medtem ko urbano pripeljete v film bolj na ravni prispodobe, je ruralnost neprimerno bolj mesena.

Tisto, kar lahko sproži grozo, je seveda sesutje moralnih vrednot. V Idili je bil moralni svet ruralnega okolja izoblikovan v osami in je zato drugačen od moralnega sveta mestnega okolja. Zato se mi zdi umestno vprašanje, ali so moralne vrednote resnično tiste, o katerih mislimo, da so, in kaj je zares grozljivo. To, da v filmu ubijate in mučite ljudi, da iz njih naredite šnops, je gotovo grozljivo. A grozljivejše je, da pri nas tristo tisoč ljudi živi na pragu revščine – to ni več fikcija, ampak resničnost.

Sta mentalno in telesno pohabljena hribovca v irharcah, ki pobijata ljudi, prispodoba slovenske preteklosti, sedanjosti ali morda prihodnosti?

Kar slovenske realnosti. Če pogledate njuna kostuma, vidite, da gre za nekakšno uniformo, ki simbolizira agresijo. Tudi prispodobo za nestrpnost do drugačnih. Po drugi strani sta tudi onadva drugačna, kar sproži agresijo z druge strani. Če si lep, še ne pomeni, da si tudi dober, in če si grd, še ne pomeni, da si poosebljeno zlo. V Sloveniji vsak vleče na svojo stran, vsak ima zamero, ki izhaja iz preteklosti in se bo vlekla v prihodnost. Najlaže je vladati ljudem, ki so sprti med seboj.

Ne moreva ravno razkriti konca filma, a poanta na neki način groteskne iracionalnosti nasilja v Idili je, da odrešitve ni in da bo groza živela naprej.

To je pa realnost. Realnost je pač kruta.

Koliko ima pri Idili prste vmes Boormanov film Odrešitev?

Če bi rekel, da jih nima, bi bilo to precej nesmiselno, saj gre za klasiko. Kot tudi gozdni film, podžanr grozljivke ... Gotovo je tu tudi Hooperjev Teksaški pokol z motorko zaradi neke bizarnosti in odtujenosti ljudi, Cronenberg in Carpenter zaradi večplastnosti in sporočilnih podtonov ...

Viba film je vložil v Idilo tehnične usluge v višini dobrih 76.000 evrov, kolikšen pa je bil vložek filmskega centra?

220.000 evrov. Osebno ne znam oceniti ur in ur tako rekoč brezplačne postprodukcije, ki jo je prispevala produkcijska hiša NuFrame – Teo Rižnar nam je šel z ekipo izjemno na roko. Producent ocenjuje, da je bil film posnet za približno 380.000 evrov, pri čemer je strokovna ekipa prejela bolj kot ne simbolične honorarje. S tem smo si na neki način seveda sami pljunili v skledo. Ne bi hotel, da bi naš film zdaj postal primer tega, poglejte, kaj je mogoče narediti za ta denar. To ni poanta zgodbe. Delanje filma potrebuje človeka v celoti. Takrat ne moreš početi ničesar drugega, moraš pa tudi živeti od nečesa. Pri nas si še vedno predstavljamo, da lahko ustvarjalci živimo od zraka.

Film ste snemali na realnih lokacijah, studijskega snemanja ni bilo. Menda ste imeli vsega skupaj devetnajst snemalnih dni.

Glede na zelo omejena sredstva smo najprej predvideli dvaindvajset snemalnih dni. Ker pa sem imel zelo izkušenega pomočnika režije, Luko Rusa, sva vse skupaj stisnila na devetnajst dni. Drži pa, da bi si želel imeti za snemanje več časa, saj bi nekatere stvari gotovo lahko izboljšal, tudi kar se tiče zgodbe. Vedeti je treba, da smo na dan posneli tri in pol minute filma, kar je ogromno. Zaradi omejenih finančnih sredstev smo morali skleniti tudi veliko tehničnih kompromisov, luči nismo imeli, je popolnoma naravna ... Skratka, zavedam se, da je film, kakršen je, tudi posledica kompromisov, ki sem jih moral sprejeti, a sem kljub vsemu vesel, da je na koncu tak, kakršen je.

Še zlasti maska obeh rovtarskih spak, ko sta igralca Lotus Vincenc Šparovec in Jurij Drevenšek skorajda neprepoznavna, pa seveda deli človeškega mesa, ki letijo naokoli, so bržkone predstavljali velik izziv.

Zato, da maska izgleda, tako kot izgleda, ni zaslužen le kreator maske, ampak tudi ekipa NuFrame – v postprodukciji je bilo še veliko popravkov. Enostavno je bilo premalo časa in se na snemanju ni dalo narediti vsega tako, kot bi bilo treba. Maska, kostumi, scenografija – to golta denar, ki ga mi nismo imeli.

Lahko glede na sklepni prizor filma pričakujemo Idilo 2?

Ta hip za to ne vidim smisla. Bolj je šlo za konec, ki je namenjen ljubiteljem grozljivk, ti pa so navajeni, da ima vsak konec grozljivke nastavek za nadaljevanje. Brez tega grozljivka ni grozljivka. Če pa bo imel film velik uspeh pri gledalcih in se bo pokazala potreba po nadaljevanju, ne bom imel nič proti.