Tiskane izdaje
režija Xavier Dolan
Kanada, 2009, 96 min.
Ljubljana, Cankarjev dom, od 3. do 21. 2. 2010
Zmagovalec občinstva zadnjega Liffa, dvajsetletni Kanadčan Xavier Dolan, je bil s prvencem Ubil sem svojo mamo (J'ai tué ma mère) eno od odkritij lanskega canskega programa Štirinajst dni režiserjev, ki v zadnjem času poleg svoje tradicionalne, uradnemu programu alternativne drže, postaja tudi prizorišče za mlade talente. Dolan je gotovo tak talent. Natančneje - je talent samouk, ki filmske šole od znotraj ni videl, je pa že pri štirih letih nastopal v televizijskih oglasih in kmalu še v filmih ter televizijskih serijah. Svojega prvenca ni le režiral, ampak zanj napisal deloma (no, precej) avtobiografski scenarij ter za povrh odigral še glavno vlogo.
Ubil sem svojo mamo je lucidna, zrela, humorna, pa spet tudi zelo bridko dnevniška zgodba, ki vzame v precep težavno razmerje med samohranilko srednjih let in njenim šestnajstletnim sinom Hubertom. Že uvodne sekvence pokažejo na delikatno občutljivega najstnika: Huberta namreč na mami moti prav vse, kar ga sploh lahko moti: način, kako jé, način, kako se oblači, njen okus za opremljanje stanovanja, predvsem pa občutek, da ga nikoli zares ne posluša. Po drugi strani Hubert z njo ne deli svoje intime; pred njo skriva, da je gej (in to, zdi se, z uspešno partnersko zvezo), kar mama izve po naključju. Ona skuša njegove jezne, uporniške in tudi naravnost histerične izpade odbijati z brezbrižnostjo, navidezno ali dejansko, s sarkazmom ter z nekakšnim trmastim prepričanjem, da bo to naporno obdobje enkrat že minilo. Konflikti med njima se kljub začasnim spravljivostim in premirjem nevarno stopnjujejo vse do točke, ko ga mama iz nemoči in s podporo njegovega očeta prešola v podeželski internat.
Film je mogoče gledati kot manifest ali celo poklon težkim in napornim časom odraščanja, ki seveda niso naporni le za pubertetnike, ampak prav toliko tudi za njihove starše. Dolanov protagonist ima svoj trden, najstniški prav, a obenem že tudi porajajoč se dvom o njem - prav s to distanco in zmožnostjo vsaj minimalnega razumevanja starševskih re-akcij, film tudi prebija pričakovan okvir tistih debutov, ki pripovedujejo o mukah in slasteh odraščanja. Obenem pa gre za film, ki mu ne manjka nekaj svežega slogovnega avtorskega ekshibicionizma, ki ga je Dolanu nekako pedagoško očitalo kar nekaj kritikov, češ, da film kot celota estetsko ni konsistenten. A ta domnevna nekonsistentnost je povsem v skladu s temo, ki jo obdeluje: kateri najstnik pa je v svojem jeznem uporništvu do sveta scela čvrst?
Po drugi strani tudi drži, da silovita kreativnost tega režijskega prvenca, ki je vidna dobesedno na prvi pogled, pušča odprt odgovor na vprašanje, ali Dolana čaka velika filmska kariera ali pa le status zvezde enodnevnice. Glede na to, da trenutno pripravlja svoj drugi film, ki bo vzel v precep transseksualnost, na odgovor ne bo treba dolgo čakati.
