Tiskane izdaje
Kakšna je bila vaša reakcija, ko ste izvedeli za najdbo povojnega grobišča v Hudi jami?
Takrat sem ravno bila z družino v New Yorku in me je zelo pretreslo, ampak nikakor nisem hotela, da bi to postala moja zgodba. Zame je to bilo, kot da bi se izkazalo, da na mojem vrtu, kjer gojim rože in zelenjavo in kjer se igrajo moji otroci, leži truplo umorjenega človeka in da so morda sosedi celo vedeli za to, pa niso nič rekli. Moja prva reakcija je tako bila, da vse skupaj potisnem v podzavest in se ne ukvarjam s tem.
Mislim, da se je tako odzvala vsa država in da je prav zaradi tega ta film potreben. Kaj pa vas je potem prepričalo v to, da ste ga posneli?
Prepričala me je zgodba Mehmedalije Alića in ugotovitev, da bi bila popolna krivica, če bi ga pustili samega. Zato sem se tudi sama soočila s to zgodbo. Ko sem prebrala njegovo pričevanje in začela delati z njim, mi je postalo jasno, da to moram narediti, saj je on v to temno zgodbo vnesel svetlobo in ponudil možnost katarze. On je naša rešilna bilka. Ne glede na to, kako globoko se je spuščal v srce teme, je vedno deloval iz humanizma in vere v ljudi. To je bilo tisto, kar me je navdihnilo. Hkrati pa sem čutila jezo zaradi krivice, ki se je dogajala njemu in družini.
V filmu je scena, ko se takoj po razkritju grobišča pri družini pojavi uradnica, ki jim prikrito grozi z odvzemom državljanstva ...
Alićeve so oplazili trije najbolj grozljivi zgodovinski dogodki našega prostora in časa: Srebrenica, od koder prihaja Mehmedalija, bili so sedem let izbrisani, potem pa še izkopavanje Hude jame.
Slovenski mediji so se zelo trudili, da zadnjih 25 let, kar se lahko piše o povojnih pobojih, niso vlekli vzporednic z drugimi podobnimi dogodki, denimo armenskim genocidom, holokavstom ali Srebrenico. Prav slednje pa je v Rudarju osrednja tema. Je bila to zavestna odločitev v začetku ustvarjanja procesa?
Te vzporednice nisem povlekla jaz, temveč jo je Mehmedalijevo življenje. Zato se mi zdi, da je povsem kredibilna, ker se je njemu zgodilo oboje in je sam našel te podobnosti.
Eden od negativcev v filmu, mlad fant nacionalističnih nazorov, suvereno izjavi, da v teh grobovih ni njegovih prednikov …
Ja, sicer ga ne vidim kot pravega negativca, saj je iskren, in s tem, kar pove, se nedvomno identificirajo mnogi. Kar se tiče Hude jame, se mi zdi največji problem, da nobenega od teh štiri tisoč trupel nismo identificirali. Ne vemo, kdo je tam in vsa ugibanja so zgolj to in se pogosto zlorabljajo za politične interese. Mi vemo le, da so ljudje, morda so zločinci, morda nedolžni. Niti enega nismo identificirali. Vemo, da so med njimi zagotovo ženske in civilisti. Glede na to, da gre za tako perečo temo, bi morda za nas tukaj in zdaj morali ugotoviti, kdo so ti ljudje, saj se je to zgodilo na našem vrtu.
Ali ste med produkcijo in snemanjem naleteli na težave ali grožnje?
Ne, imeli smo ogromno podporo rudarjev, še posebej v Zagorju in Mežici. To, da je glavni lik rudar, jim je veliko pomenilo, saj njihov poklic izginja, še nedavno pa je bil med najbolj spoštovanimi.
Sta se Leon Lučev in Mehmedalija Alić med ustvarjanjem lika družila?
Ja. To srečanje je bilo zelo pomembno zame, pa tudi zanju, zato smo se potrudili, da je imelo čim večji vpliv. Zaprosili smo za dovoljenje za obisk Hude jame. Tako sta skupaj preživela ves dan, šla na kavo, nato skupaj s spremstvom v jamo, kjer je Mehmedalija razložil Leonu vse o svojem delu in o tem, kako je odkril to grobišče, Leon pa je spremljal njegove kretnje in obnašanje. Poleg tega je seveda prebral knjigo. Vsi smo vložili veliko dela v raziskovanje in preverjanje dejstev.
Lik junakove hčerke, ki jo igra Zala Đurić Ribič, je pomemben, a je v filmu le v par scenah. Je bilo to že v zasnovi tako?
Ja, izrezali smo samo eno sceno. Zala od staršev ni podedovala zgolj talenta, vendar ji je tudi povsem jasno, kako je treba delati pri filmu, da sta za to potrebna disciplina in študij. Z njo je odlično delati in je zelo karizmatična in fotogenična. Odlična je tudi pri delu z drugimi igralci, kar se najbolj vidi v zadnji sceni, kjer zgolj posluša Leonov monolog, ampak to naredi z resno intenzivnostjo.
Kakšen odziv pričakujete, da bo film doživel, zdaj, ko smo dva dni pred premiero?
Mislim, da imajo ljudje velik odpor do te teme, kar razumem, saj sem jo imela tudi sama. Ampak upam, da jim ta film ponudi to, kar je meni ponudil Mehmedalija: da se enkrat za vselej rešimo tega in to na en zelo svetel način; da jim ponudi izhod iz te travme. Film sem posnela za domače občinstvo, tako da upam, da ga bodo sprejeli, saj menim, da film prične obstajati šele, ko ga nekdo gleda.
Ste bili presenečeni, ko ste izvedeli, da je Rudar kandidat za izbor za tujejezičnega oskarja?
Ne, nisem bila. Zdi se mi primeren, saj ima vse sestavine, ki jih potrebuje. Je pa to seveda odvisno od številnih dejavnikov, ki niso povezani s kakovostjo samega filma. Predvsem s številom znancev, ki jih ima filmar med člani ameriške filmske akademije, ki jim lahko reče, naj si film pogledajo do konca. Tega žal nimam.
Kaj pa vesna za režijo?
To pa me je zelo razveselilo. Tekmovala sem z režiserji, ki jih zelo cenim, in lepo je biti nagrajen v tako eminentni družbi. To je tisto, kar mi največ pomeni. Več kot sam kipec.
Kaj bo vaš naslednji projekt, sploh v luči tega, da živite v tujini?
Zdaj bi rada delala priredbo francoskega romana, ki se dogaja v bližini Slovenije, ampak kaj več o tem še ne morem reči. Res že 10 let živim v tujini in morda je bil Rudar moj zadnji film v Sloveniji. Mi je pa ta pogled od zunaj, ta razdalja, omogočila, da sem ga posnela lažje, kot bi ga sicer. Ko sem tukaj raziskovala, je bilo vse zelo intenzivno, ko sem šla nazaj v Berlin, pa sem imela tam vsakdanjik, ki se ga to ni dotikalo. Ni se mi denimo moglo zgoditi, da bi otrokom v šoli drugi otroci govorili, kaj pa tvoja mama snema. Kar je bilo olajšanje.
Na podelitvi nagrad ste opozorili, da upate, da bo vaša vesna spodbuda za režiserke, kaj si želite?
Želela bi si, da v prihodnje vidimo več njihovih celovečernih filmov, sploh mlada generacija je prodorna, denimo Urša Menart, Sonja Prosenc in Barbara Zemljič. Vse so dobre avtorice s čvrstim režijskim prijemom in so na štartni liniji. Doslej se mi zdi, da se nam je uspelo prebiti po eni na generacijo, zdaj pa si res želim, da se jih bo več.
