Tudi ovce in ovni so morali na avdicijo

V močni konkurenci letošnjega­ tekmovalnega sporeda se je žirija ljubljanskega mednarodnega festivala na koncu poenotila pri islandskem filmu Ovna Grímurja Hákonarsona, v katerem je odmaknjeno in redko­ poseljeno severnoislandsko dolinsko podeželje prizorišče drame, ki po štiridesetih letih molka združi sprta brata, obenem pa postreže s precizno režirano intimno zgodbo o preprostem in trdem življenju, usidranem v islandski lokalni tradiciji.

Osemintridesetletni Grímur Hákonarson je diplomant praške akademije Famu. Že z diplomskim filmom Slavek the Shit se je uvrstil v programski sklop Cinéfondation na filmskem festivalu v Cannesu ter zanj pobral tudi številne druge nagrade. Njegov naslednji kratki film Wrestling velja za najbolj uspešen islandski kratki film, debitiral pa je s celovečercem Dežela ­pomladi.

Živi med Islandijo in Københavnom, kjer smo ga po novici, da je prejelmnik letošnjega vodomca, ujeli pred njegovo potjo v Pariz in Izrael. Trenutno snuje scenarij za svoj naslednji film. Tokrat bo posnel zgodbo o dveh podeželskih lezbijkah. Po tonu bo film podoben Ovnoma, a bo, kot pravi, nekaj po­vsem drugega.

Vaš film je eden najbolj nagrajevanih filmov tega leta, začenši z nagrado v sekciji Poseben pogled v Cannesu. Poleg tega ste islandski kandidat za nominacijo­ za tujejezičnega oskarja in nominiranec za evropsko filmsko nagrado. Z nekaj časovne distance, ali so vas vse te nagrade kaj ­presenetile?

Ker je to šele moj drugi celovečerni film, vsekakor. V preteklosti sem snemal predvsem kratke filme, ki so prejeli veliko nagrad, tako da sem nanje na neki način sicer navajen. A svet kratkega filma je bistveno manjši od sveta igranih celovečercev. Predvsem pa teh nagrad nismo pričakovali. Šele ko smo film prikazali nekaterim izbrancem, ki so se nanj zelo močno odzvali, smo domnevali, da bomo morda kje le dobili kako nagrado, nismo pa si mislili, da bomo poleteli tako visoko.

Letošnji tekmovalni spored na ljubljanskem filmskem festivalu je bil zelo močan. Vaš film je bil prikazan ob filmih Savlov sin, Mustang, Družinski film, James White, Projekt stoletja ... To so zelo močni avtorski filmi.

Ljubljanska nagrada je bila zame presenečenje in, iskreno povedano, sem z njo zelo počaščen. Nisem niti vedel, kdo vse je v tekmovalnem sporedu, a filme, ki ste jih omenili, sem videl in so dejansko zelo dobri, zato je ta nagrada za nas še večja. Če dovolite, bi izkoristil to priložnost in se zahvalil žiriji ter obenem opravičil, da nisem mogel priti v Ljubljano – od avgusta me namreč ni bilo doma na Islandiji, saj ves čas potujem s filmom in dobesedno živim v kovčku.

Če bi se sami odločali za film med to konkurenco?

Moj letošnji favorit je brez dvoma Savlov sin, večkrat sem si ga ogledal in je gotovo najboljše, kar sem letos videl.

Če bi hoteli Ovna nekako umestiti, bi lahko rekli, da gre za malce skandinavski tip filma, nekakšen koktajl drame in črne komedije. Bi se strinjali s tem?

Oznaka dejansko ni daleč od resnice. Že nekaj časa rad eksperimentiram z žanrom komične drame. Zelo rad pripovedujem resne zgodbe, obenem pa želim tudi zabavati. Menim, da nam je v Ovnih to uspelo. Posneli smo zabaven film, obenem pa se zelo dotakne ljudi. Deluje na obeh ravneh.

Vaš prvi igrani celovečerec Dežela poletja, v katerem je polno duhov in škratov, nagovarja gledalca glede topik, kot je spoštovanje preteklosti in tradicije. Ta tema je prisotna tudi v Ovnih – smo sredi odmaknjenega severno­islandskega podeželja, ki se sooči z grožnjo, da bo velik del njihovega načina življenja izginil. Kaj vam pomeni preteklost?

Lahko rečem, da sem na neki način stara duša. Zgodovina me zelo zanima. Posvetil sem ji tudi nekaj svojih dokumentarcev. Velikokrat rečem, da bi zelo rad živel v tridesetih letih preteklega stoletja ... Tako v Deželi poletja kot v Ovnih sta v ospredju tradicija in kultura ovčereje, na neki način romantično kmetijstvo, ki ga sestavljajo majhne kmetije in neodvisni kmetje ... Danes je v Islandiji, kot seveda tudi povsod drugod po svetu, te kulture čedalje manj, ovčereja je vse bolj ogrožena, od nje se čedalje težje živi. Postaja bolj hobi kot način življenja oziroma način preživetja. In brata, glavna protagonista filma, sta predstavnika­ te izginjajoče kulture in skupnosti.

Vaši starši so odraščali na podeželju, vi pa ste tam preživeli tudi večino mladostnih počitnic in delali na kmetiji. V nekem intervjuju ste dejali, da je za islandsko podeželje običajno, da sta brata sprta med sabo. Od kod sploh ideja za film?

Pred leti mi je zgodbo povedal oče. Torej zgodbo o bratih, ki nista spregovorila že štirideset let. V njej sem takoj videl polno tragikomičnih elementov pa tudi njuna trma in sprtost sta zelo značilni za naš nacionalni značaj.

Upodobila sta ju dva zelo impresivna igralca, Sigurður Sigurjónsson in Theodór Júlíusson.

Oba sta priznana in zelo izkušena islandska gledališka igralca. Film je bil zanju izziv in priložnost. Bila sta zelo kooperativna. Kot veste, sta v filmu v nekaterih prizorih gola, in malo sem se bal, da bo to zanju problem, pa je bilo ravno nasprotno. Film brez njiju gotovo ne bi bil to, kar je. Obenem je zanju zdaj tako kot zame to izjemna priložnost potovati po svetu in predstavljati film.

A tako rekoč enako pomembno vlogo v filmu imajo ovni in ovce. Nekje sem zasledila, da so tudi oni morali na avdicijo. Ne vem, ali je to šala ali ne, vsekakor pa delo z živalmi na filmu še zdaleč ni enostavno.

Pred filmom sem bil kar malce tesnoben, saj nisem vedel, kako bo šlo. Imeli smo zelo malo snemalnih dni, vsega osemindvajset. A imeli smo veliko srečo, saj smo našli ovce, ki so bile zelo sproščene in predvsem navajene na ljudi. Pa tudi zelo lepe. In drži, dejansko smo imeli nekakšne avdicije, obiskali smo kar veliko farm, preden smo našli primerne. Še zlasti je bilo pomembno, da so mirne, saj veste, da je na snemanju vedno zelo hrupno, imate polno ljudi pa tehnične opreme, veliko je stresa. To pomeni, da morajo imeti živali, ki so vpletene v snemanju, za to pravi značaj.

Torej, ko ste zavpili »Snemamo!«, so ovce takoj vedele, kaj morajo početi?

No, včasih so potrebovale nekaj časa, a nikoli nismo ponavljali več kot petkrat. Seveda niso vedele, da snemamo film in filma tudi nikoli niso videle, a včasih se mi je zdelo, da se zavedajo, kaj počnemo, dobile so celo nekakšno rutino.

Ovčereja je očitno zelo moško delo, saj v filmu skorajda ni žensk.

V Islandiji je ovčereja izrazito moško delo. Za sinove, ki ostanejo na kmetijah in jih prevzamejo, je zato morda danes čedalje težje najti žensko. Ker nimajo družine, se zelo navežejo na ovce, ki postanejo njihova druga, nadomestna družina. Tudi zato je film predvsem zgodba o razmerju med moškimi in ovcami. Obstaja tudi nekaj žensk, ki se same ukvarjajo z ovčerejo, a tega je zelo malo.

Lahko kaj poveste o finančnih in drugih razmerah, v katerih je nastajal film?

Večino denarja, kakšnih 85 odstotkov, smo dobili od islandskega filmskega sklada in kakšnih 15 od danskega filmskega inštituta. Stal je milijon evrov, kar pomeni, da gre za še kar poceni film.

Podobno kot slovenska tudi islandska kinematografija sodi med male in manj znane evropske kinematografije. Koliko je uspeh Ovnov vplival na promocijo drugih islandskih filmov?

Letos mednarodno ni bil uspešen samo film Ovna, tu sta še filma Virgin Mountain Dagurja Kárija in Sparrows Rúnarja Rúnarssona. Islandci so trenutno zelo ponosni na svoje filme, kar je ustvarilo zelo dobro ozračje, katerega posledica so pritiski na politiko, naj filmu nameni več denarja. Ti uspehi so nam v tem smislu gotovo zelo pomagali. V Islandiji je trenutno veliko talentiranih filmskih režiserjev, vendar ekonomske razmere niso naklonjene njihovi podpori. Zdaj se vse skupaj premika.

Kako deluje sistem podpore avdio­vizualnemu sektorju?

Podobno kot drugod po Evropi. Večina je javnega denarja, ki je distribuiran prek filmskega sklada. Vendar pa smo zelo odvisni od preostalih skandinavskih in drugih evropskih skladov. Zasebnega denarja tako rekoč ni, saj jih ni veliko, ki bi hoteli vlagati v filmsko industrijo. Po drugi strani je veliko filmov, še zlasti ameriških, posnetih v Islandiji. To sicer ni povezano z islandskim filmom, prinaša pa seveda nekaj denarja gospodarstvu.

Koliko javnega denarja gre vsako leto za film?

Mislim, da približno pet milijonov evrov.

Je mogoče v Islandiji živeti od filma?

Nikoli ne boste bogati, je pa mogoče preživeti. Ves čas ste v nekakšnem boju ... Nimam ne hiše ne stanovanja, sem najemnik.

Študirali ste na znameniti praški filmski šoli. Kaj vam je dala ta akademija?

V času, ko sem hotel študirati filmsko režijo, pri nas še ni bilo ustrezne šole. Prijavil sem se na nekaj nemških šol, vendar nisem bil sprejet. Potem sem slišal za Famu. Čehi imajo izvrstne režiserje in tudi na šoli poučujejo mednarodno priznani filmski ustvarjalci. Ker so takrat objavili mednarodni razpis, sem se prijavil in bil sprejet.

Kaj mi je dala? Veliko čeških prijateljev mi danes pravi, da imajo moji filmi v sebi nekaj češkega. Morda zaradi črnega humorja, ne vem ... A najpomembnejše, kar mi je dala ta šola, je, kako povedati zgodbo s podobami in ne z dialogom. To je moje zlato pravilo, ko začnem projekt.