Twin Peaks ali Twin Kiks?

V ponedeljek zjutraj ob drugi uri po našem času so v različne televizijske programe na zahtevo po svetu premierno spustili najprej prvi, takoj zatem pa še drugi od osemnajstih delov najbolj pričakovane televizijske nadaljevanke letošnjega leta. Od takrat kritiki kar tekmujejo, kdo bo tretjo, petnajst ur neto dolgo izdajo Twin ­Peaksa ob sicer blagi kritičnosti najprepričljivejše obranil.

Kritiška zadrega ni brez razloga. Nadaljevanka, ki je v letih 1991 in 1992, med predvajanjem prve sezone, malce manj pa druge, prikovala gledalce pred ekrane in definirala prihodnost televizijskih serij, povzroča v uvodu svoje tretje izvedbe precejšnjo vsebinsko pa tudi slogovno, čeprav precej tipično lynchevsko zmedo. Če to ne bi bili kultni Twin Peaks ter njuna kreatorja David Lynch in Mark Frost in če bi nadaljevanko sodili samo po prvem delu, bi najbrž večina odklonilno odmahnila in pritisnila na daljinec.

Brez osrednje zgodbe

V primerjavi z izvirnikom, ki postavi na začetek brutalen umor mlade in priljubljene lepotice Laure Palmer, od tam pa ob sestavljajočem se portretu socialne patologije prebivalcev malega ameriškega mesteca sledimo iskanju morilca, v tokratnem Twin Peaksu ni osrednje zgodbe. No, morda je še ni, a po štirih epizodah, ki so pri nas na voljo prek HBO, je jasno le toliko, da ni jasno nič. Kot bi bil koncept nadaljevanke to, da osrednje zgodbe ne bo.

Frost in Lynch sta namreč za zdaj nanizala kakih šest narativnih fragmentov oziroma pripovednih sledi, geografsko razsejanih od izmišljenega Twin Peaksa do resničnih New Yorka, Las Vegasa in Južne Dakote, nekaj trupel, začetek parapreiskav, skrivnostno stekleno škatlo, ob že znanih še številne nove like in dialoge, ki v večini niso ne lucidni ne iskrivi, ampak nekako tako pametno pomenljivi, kot smo jih bili navajeni iz slovenskih filmov sedemdesetih in osemdesetih let. No, tudi tempo je podoben.

Drži, da je do konca še štirinajst delov, v katerih se kanijo vse vezi preplesti v smiselno celoto, a brez zadržkov le ne gre staviti na to možnost. Če sta se kreatorja nadaljevanke v izvornem Twin Peaksu na koncu poigrala z žanrom paranormalne psihološke srhljivke – saj vemo, morilca Laure Palmer je obsedel zlobni demon Bob, agent Dale Cooper pa se na koncu tako ali tako znajde v paralelnem svetu hadovskega kraljestva Black Lodge –, se zdaj zdi, da bosta nadnaravno in paranormalno postala objekt nadaljevanke in ne več samo njen delni žanrski okvir, tako rekoč orodje, ki naj bo v pomoč pripovedi.

Pri tem vizualizacija surrealnega in kot da metafizičnega deluje zelo okorno, stripovsko, zastarelo, skorajda naivno in filmsko prav nič privlačno. A to je pri Lynchu lahko seveda tudi namen ali artistična manira, ki jo kupite ali pač ne.

Pripovedni nastavki

Petindvajset let pozneje je vidno negotov agent Cooper (Kyle Mac­Lachlan) še vedno zataknjen v Black Lodgeu, kjer vsi govorijo z veliko težavo in zeeelooo počasi. Se pač oglašajo iz onostranstva. In najbrž se spomnite Log Lady, gospe Margaret (igralka Catherine E. Coulson je med snemanjem preminila), ki je pestovala skrivnostno deblo? No, to deblo stari gospe sporoči, da nekaj v zvezi z agentom Cooperjem manjka, ključ za rešitev uganke pa ima namestnik šefa policije, Indijanec Tommy Hawk (Michael Horse). To je nekako vse, kar zadeva Twin Peaks kot kraj izvornega zločina v prvem delu.

Medtem si v New Yorku študent Sam Colby služi denar tako, da v strogo varovani stolpnici (ah, že slutim kritiške aluzije na Trumpov stolp) sedi pred veliko prazno stekleno škatlo, jo opazuje in občasno menjava spominske kartice v kamerah. Ko ima pred škatlo spolni odnos s punco Tracy, se v njej pojavi brezoblično bitje, ki ju precej grdo razmesari. V Južni Dakoti se tik zatem znajde Dale Cooper, zdaj zlovešč, precej nemarno zrejen in z neurejenimi dolgimi lasmi. Skratka, z njim ne bi šli več na češnjevo pito. Skupaj s pajdaši je na nekakšni (še) nedefinirani misiji. V nekem mestecu, prav tako v Južni Dakoti, odkrijejo truplo lokalne knjižničarke. Pravzaprav samo njeno glavo z izdolbenim očesom, medtem ko spodnji del pripada neidentificiranemu moškemu. V stanovanju najdejo številne prstne odtise ravnatelja mestne šole Billa Hastingsa, ki zanika vpletenost po aretaciji. In to je v prvem delu vse.

V naslednjih treh spremljamo vrtoglavo (ne v smislu hitrosti, ampak vsebine) preskakovanje z ene narativne sledi na drugo, pri čemer ni nujno, da se nadaljevanje sploh dotakne vseh tematskih drobcev. Nasprotno, do četrtega dela odpre še kakšnega več, in to s precejšnjim časovnim zamahom.

Lynch je poskrbel tudi za ton, ki ne prizanaša s tesnobnimi, skorajda onomatopoetskimi zvoki, medtem ko Badalamentiju pripadata le znana uvodna skladba in sklepni song. Spregledati ne gre niti niza filmskih referenc in avtoreferenc, ki bodo gotovo zaposlile vernike Twin Peaksa.

Tudi mrtvi se starajo

Po štirih epizodah bi si upali napovedati, da bomo imeli opravka predvsem z zlim in dobrim agentom Cooperjem ter še kakšnim vmes. Ne gre zanemariti niti možnosti, da bo imela pri njegovih transformacijah prste vmes mrtva Laura Palmer (Sheryl Lee) s še vedno čednim, čeprav starejšim obrazom, saj se očitno starajo tudi mrtvi. Tik preden si bo s teatralno gesto snela obraz, za katerim bo zasijal oslepljujoč snop bele svetlobe, bo begala agenta z izjavami, kot je: Mrtva sem, a še vedno živa. Uf! V eni od svojih različic, tisti bolj zlovešči, bo Cooper srečal tudi Lyncha, ki ponovno igra agentu nadrejenega efbiajevskega šefa, vse bolj gluhega Gordona Cola.

Novi Twin Peaks je tako žanrsko kot vsebinsko bistveno bliže Lynchevemu filmu Twin Peaks: Ogenj hodi z menoj (1992) kot nadaljevanki. In če gre uspeh nadaljevanke pripisati tudi temu, da je Lynch žanrsko kdo-je-morilec zgodbo nadgradil z lucidno analizo družinske in družbene hipokrizije ter disfunkcionalnosti in s tem zadovoljil tudi zahtevnejše gledalce, je vprašanje, kaj si lahko obeta tokratno nadaljevanje. Ko je Lynch namreč pred četrt stoletja anticipiral prihodnost televizijskih serij, te prihodnosti še ni bilo. Tudi zato je bilo mogoče občinstvo s pravo mero suspenza in inventivnega pervertiranja žanrov pripraviti do tega, da je teden dni nestrpno čakalo na novo nadaljevanje.

V konkurenci televizijskih oddaj, kakršna je danes, in ob poplavi paranormalnih in misterioznih ter kriminalnih serij to ni več ne samoumevno ne lahko. Zlasti če gre za nadaljevanko, ki za zdaj kaže predvsem željo ostati brez »prave« zgodbe. To je, priznajmo, še kar izviren koncept. Zdaj potrpežljivo čakamo na prvo češnjevo pito.