Tiskane izdaje
Leta 2000 sta takratna francoska ministrica za kulturo Catherine Tasca in danes že legendarni minister za izobraževanje Jack Lang, ki je pred tem dvakrat ministroval kot kulturni in enkrat kot izobraževalni minister, zasnovala Petletni načrt za razvoj umetnosti in kulture v šolah.
Načrt se ni izkazal za še en birokratski dokument lepozvenečih, vsebinsko votlih fraz ter abstraktnih strategij. Nasprotno: to je bila pravcata revolucija v pojmovanju kulturne in umetnostne vzgoje v francoskem šolstvu.
V središču načrta je bila Langova teza, da mora biti umetnost v šoli za učence edinstvena izkušnja, skozi katero pridejo v stik z radikalno drugostjo umetnosti. Za Langa je bilo torej ključno, da mora biti srečanje z umetnostjo v šoli nekaj drugega kot srečanje z ostalimi, zlasti naravoslovnimi predmeti, saj je umetnost, če je umetnost, vedno nekaj, kar se upira, kar je izmuzljivo, kar povzroča anarhijo, škandal in nered. In potemtakem mora tudi v instituciji, kakršna je šola, povzročiti težave.
Zato umetnost ne sme biti lastnina ali celo zasebna stvar specializiranega učitelja, ampak izkušnja drugačnega tako za učence kot učitelje. V takšnem razumevanju umetnosti je seveda tradicionalna, vertikalna pedagogika, ki predpostavlja učitelja kot nekoga, ki ve, učence pa kot tiste, ki (še) ne vedo, povsem neučinkovita.
Film v šoli
Del Langovega načrta je bil tudi projekt Film v šoli, proces, v katerem naj bi na podlagi teh izhodišč prenovili tako pojmovanje kot izvajanje filmske vzgoje v šolah, filmu pa končno podelili legitimno mesto umetnosti, enakovredno ostalim, že tradicionalno umeščenim v francosko vzgojo in izobraževanje.
Za vodjo projekta Film v šoli je Lang pridobil Alaina Bergalaja, enega najvidnejših mož na področju sodobne filmske pedagogike in mišljenja o filmu sploh, dolgoletnega glavnega urednika slovite francoske revije Cahiers du cinéma, profesorja filma, avtorja monografij o estetiki, pedagogiki filma ter o Jean-Lucu Godardu in Abbasu Kiarostamiju. Slednjemu je kot režiser tudi asistiral.
Izkušnje, ki jih je Bergala dobil pri tem projektu, zlasti pri uvajanju novih načinov »poučevanja« filma v šolskem sistemu, je sintetiziral v delu Vzgoja za film – razprava o poučevanju filma v šolah in drugih okoljih. Knjiga, ki je prvič izšla tik ob koncu Langovega ministrovanja, leta 2002, je imela zaradi konkretnosti velik odmev, še kako uporabna pa je postala tudi v državah, v katerih je bilo treba filmsko vzgojo šele zgraditi. Zdaj jo imamo v prevodu Jerneja Pribošiča ter s spremno besedo Andreja Špraha končno tudi v slovenskem prevodu. Izdala sta jo Društvo za širjenje filmske kulture Kino! in Membrana. Predstavitve knjige se je v sredo zvečer pred polno dvorano Slovenske kinoteke udeležil tudi avtor, ki je imel dan pozneje še seminar za strokovne delavce.
Vrženi iz cone udobja
»V pisanju sem zelo počasen, to knjigo pa sem bil prisiljen napisati v dveh mesecih, saj smo vedeli, da bomo izgubili volitve, želeli pa smo, da bi bila knjiga zunaj pred nastopom nove vlade,« je začel francoski gost. Ministru Langu jo je odnesel, ko je ta že pakiral stvari v škatle.
Film ima seveda v francoski kulturi precej bolj trdno mesto kot v marsikateri drugi evropski državi, prav tako je tradicija filmske vzgoje daljša. Eno najosnovnejših vprašanj v zvezi z njo danes pa je, »kako za film motivirati mlade«. To nikakor ni lahko vprašanje, se je strinjal Bergala, še zlasti, ker se soočamo z dejstvom, da vse več mladih, navajenih na različne ekrane in kratke posnetke, ni sposobnih uro in pol gledati filma. Za sodobne pedagoge je po njegovem mnenju značilno, da so osredotočeni na zadovoljstvo svojih učencev in da se jih pravzaprav čedalje bolj bojijo, češ, ali se bo učencem zdelo to, kar poučujejo, sploh zanimivo ali povsem bedno in dolgočasno.
»Ampak, če jim pokažemo tisto, kar naj bi jim bilo všeč, to ni umetnost,« je prepričan Bergala. Umetnost ni nekaj, kar mora ugajati ali kar moramo v celoti razumeti. »Vedno sem bil prepričan, da morajo učenci razumeti približno polovico tega, kar vidijo. Kajti ravno to, da druge polovice ne razumejo, jih razdraži, počutijo se napadene. Filmi, ki jim ostanejo v spominu, niso tisti, ki so jim povzročali ugodje, ampak tisti, ki so se jim upirali, ki se jim niso kar tako vdali.«
Zato pedagoško delo ne sme temeljiti na učenčevem ugodju. Razvijamo se le takrat, ko česa ne razumemo, ko smo izzvani.
Film je najprej umetnost
Prvi imperativ filmske vzgoje, kot ga razume Bergala, je, da je najboljše, kar lahko šola stori za film, to, da o filmih govori kot o umetniških in kulturnih delih. Šele ko se s filmom soočimo kot z umetnostjo, lahko začnemo graditi drugačno, novo filmsko pedagogiko, ki daje srečevanju z umetnostjo absolutno prednost pred poučevanjem o njej: »[U]metnosti ne moremo poučevati, temveč se moramo srečevati z njo, jo izkusiti, jo približati na različne načine, ne samo z diskurzom znanja, včasih celo brez kakršnegakoli diskurza. Predmet poučevanja je pravilo, umetnost pa se mora ukvarjati z izjemami,« zapiše v knjigi.
Logika tega srečevanja se začne z ogledom filma ali fragmenti filmov, temu sledijo premišljevanje o videnem, razumevanje videnega, izražanje spoznanj in lastni ustvarjalni poskusi. Pri tem odgovori ne smejo prihajati od zgoraj navzdol, torej od učitelja k učencem, ampak od učencev k učitelju.
Langovo razumevanje nove pedagogike umetnosti je vključevalo še en tako rekoč revolucionaren preobrat: da sta za pedagoga njegovo spoštovanje in ljubezen do filma oziroma kinematografije pomembnejša od njegovega strokovnega znanja. Na predstavitvi knjige je bil Bergala o tem zelo konkreten: »Brez demagogije: nekdo, ki je diplomiral iz filma, ni na tem področju nič boljši od tistega, ki ima rad film.« Šole so zelo težko sprejele, da bi umetnost lahko poučevali tudi učitelji, ki niso bili izšolani za to poučevanje. Prav tako so študenti filma zahtevali možnost pridobitve pedagoške izobrazbe.
Temu je minister Lang odločno nasprotoval, »rekel jim je ne, kajti drugače boste za štirideset let zasedli vse učiteljske položaje in nikogar pustili zraven«. Proti Bergalaju so zato celo njegovi študenti pisali peticije. »Dejansko je bilo to za večino nekaj nezaslišanega. A Lang je vztrajal, da mora biti umetnost nekaj anarhističnega, nekaj, kar ustvarja nered. V bistvu pa je šlo za to, da smo šolo odprli za zunanje strokovnjake. Tako so k rednim učiteljem prišli režiserji, scenaristi in drugi filmski ustvarjalci ter jim pomagali. In kar naenkrat je v ustaljeno hierarhijo nekega razreda, kjer nekdo pač velja za dobrega, drugi za povprečnega in tretji za slabega, treščil nered. Zunanji poučevalci uveljavljene hierarhije seveda niso poznali in so s tem lahko, ne da bi to sploh vedeli, kakšnega učenca, ki je uveljavljeno veljal za slabega, s pohvalo za njegovo delo ali razmišljanje postavili v povsem drugo luč. S tem pa okrepili njegovo samozavest, drugim pa pokazali, da očitno le niso tako boljši.«
Bergalajeva knjiga, nekakšen manifest nove pedagogike umetnosti, ne prinaša učnih načrtov ali delovnih programov. Predvsem je to delo, ki skorajda neopazno premeša teorijo in prakso, razmišlja o poučevanju filma, med vrsticami pa celo izpiše avtorjevo filmsko biografijo. Gre za dragoceno motivacijo pedagogom in vsem, ki potrebujejo didaktično in metodološka podporo pri uvajanju filma v šole. Glede na to, da bo filmska vzgoja končno postala vsaj del izbirnih predmetov v slovenskih osnovnih šolah in gimnazijah, z naslednjim šolskim letom pa bo mogoče na umetniški gimnaziji prvič vpisati filmsko smer, prihaja Bergalajeva knjiga v te kraje tako rekoč zadnji trenutek.
