Tiskane izdaje
Drew je leta 1960 tehniko uporabil tako, da mu je zagotavljala večjo fleksibilnost ter mu omogočala prikaz realnosti brez vnaprejšnjega scenarija in pripovedovalca.
V njegovem prvem dokumentarcu Primary (Strankarske volitve) iz leta 1960 je nastopil takrat še senator John F. Kennedy.
Tri leta kasneje je Drew posnel film o pravicah temnopoltih Crisis: Behind a Presidential Commitment (Kriza: Za predsednikovo obvezo). V filmu se je osredotočil na odločitev predsednika Kennedyja, da podpre pravico afriških Američanov, da obiskujejo prej v celoti belske šole. Posledično je bila Univerza v Alabami prisiljena sprejeti dva temnopolta študenta. Ta film označujejo za mejnik ameriškega cinéma vérité.
Drew je leta 1969 prejel emmyja za najboljši dokumentarni film Man Who Dances (Mož, ki pleše), v katerem obravnava stresno življenje glavnega plesalca v Newyorškem mestnem baletu Edwarda Villella.
Med najbolj prepoznavne filme iz njegovega opusa sodijo še Yanki No! (Yanki ne!) iz leta 1960, v katerem režiser poudarja rastočo sovražnost proti Američanom v Latinski Ameriki. V filmu The Chair (Stol), ki ga je posnel leta 1963, spremlja zgodbo odvetnika, ki je klienta rešil usmrtitve na električnem stolu. Dokumentarec Jane iz leta 1962 pa je posvetil začetkom igralske kariere Jane Fonda na Broadwayu.
Preden se je začel ukvarjati z režijo dokumentarnih filmov, je Drew kot pilot služil v ameriški vojski. Ko so sestrelili njegovo letalo, se je tri mesece v hribih uspešno skrival pred nemškimi vojaki.
