Tiskane izdaje
V bolnišnici v Beogradu je včeraj zvečer umrl najbolj znani igralec tako v Srbiji kot na področju nekdanje Jugoslavije Velimir Bata Živojinović. Junija bi bil star 83 let.
Leta 2006 je doživel srčni napad, tri leta pozneje je imel gangreno, ki so mu jo zdravili na Kubi, ta pa se mu je spet vrnila po poškodbi noge na snemanju filma Led leta 2014. Pred štirimi leti da je doletela možganska kap. Njegovo zdravje se je pred letošnjimi prvomajskimi prazniki močno poslabšalo.
Približno 300 filmov
Bata Živojinović je v svoji karieri igral v več kakih 300 filmih in televizijskih serijah, zaslovel pa je z vlogami v partizanskih filmih, v katerih je nastopal v šestdesetih in sedemdesetih letih. Vloga v filmu Valter brani Sarajevo mu je prinesla neverjetno slavo na Kitajskem.
Rodil se je v vasi Koraćica pri Beogradu. Igro je odkril pri 15 letih, ko je delal kot scenski delavec in včasih kot statist v Akademskem gledališču v Beogradu. Vpis na Gledališko akademijo v Beogradu mu je uspel šele v tretjem poskusu. V Beograjskem dramskem gledališču je igral več let, njegov filmski debi 1955 v filmu Pesem s Kumbare pa je pripeljal na pot izjemno plodne filmske kariere.
Živojinović, ki je kmalu postal bolj znan po vzdevku Bata, je nedvomno odigral več filmskih vlog kot kateri koli igralec v zgodovini jugoslovanske kinematografije. Neprekinjeno filmsko kariero, zaradi katere je zapustil gledališče, je začel z vlogama v Vlaku brez voznega reda leta 1959 in Vojni leta 1960. Oba filma je režiral Veljko Bulajić, v čigar skoraj vseh poznejših filmih je Bata Živojinović igral glavne vloge.
Junak in baraba
Vloge Bate Živojinovića so bile zelo raznovrstne. Igral je junake in barabe, zlahka je prehajal iz vloge glavnega v vlogo stranskega lika. V šestdesetih se je s filmi Kozara, Tri, Operacija Beograd in Bitka na Neretvi ustoličil kot eden največjih zvezdnikov jugoslovanske kinematografije, zenit njegove priljubljenosti pa je bil v sedemdesetih letih Iz vojnega heroja Neretve, Sutjeske, Mosta se je preobrazil v četniškega poročnika v Vrnitvi odpisanih, v hudičevega služabnika v Mojstru in Margareti, v pijanega Zagorca v Brezi ...
Neizmerna slava na Kitajskem
V partizanskih spektaklih je igral z Richardom Burtonom, Yulom Brynnerjem, Orsonom Wellsom. Lahko bi igral v zahodnih filmih, vendar ni znal angleško, zato svoje slave ni mogel razširiti na Zahod. Zato pa jo je v neopisljivih količinah žel na Kitajskem, kjer so si film Valter brani Sarajevo od leta 1976, ko so ga prvič prikazali, ogledale milijarde ljudi.
Bata Živojinović ima v tej državi, kamor so ga večkrat povabili na obisk, kultni status. Za Kitajce ni bil Bata, temveč Valter. Ta fenomen je težko razumeti, deloma ga pojasnijo kitajske razmere leta 1976. Komajda je bilo konec kulturne revolucije, ki je državo grozljivo kulturno opustošila. Valter je bil prvi tuji film, ki so ga po tej revoluciji prikazali na Kitajskem, milijoni ljudi so prvič videli drugačen svet od tistega, ki so ga poznali.
Živojinovićevo popularnost na Kitajskem je pozneje utrdil film Most, ki ga je prav tako kot Valterja režiral Hajrudin Krvavac, špageti vestern partizanskega filma.
Živojinovića na Kitajskem dobesedno niso nikoli pozabili, ponujali so mu državljanstvo. Prav tako pa niso pozabili Valterja.
Simbol
Za predvojne, vojne in povojne generacija je Bata Živojinović simboliziral junaštvo v vojni, bratstvo in enotnost. Čeprav vojna junaštva s časom niso bila več tako popularna, je Bata Živojinović ostal ikona. Mlajše generacije so ga gledale kot kavboja v Psu, ki je imel rad vlake (1977) in v zgodnjih filmih črnega vala. Še pozneje je njegov stavek Sad ću da šetam, pa ću da te karam ... iz filma V žrelu življenja (U raljama života) (1984) postal žargon.
Še enkrat se je pojavil v vojnem filmu, kot Gvozden, oficir JLA, v filmu Lepe vasi lepo gorijo (1996). V liku Gvozdena ni bilo slave in ponosa, ampak samo grenkoba zaradi izgubljenih sanj, ki so se jim smejali novi bojevniki.
Politik
Bata Živojinović se je ukvarjal tudi s politiko, vendar se z vstopom vanjo ni proslavil. V devetdesetih je bil nekaj mandatov poslanec Miloševićeve Socialistične stranke Srbije, leta 2002 pa je bil kandidat te stranke na predsedniških volitvah v Srbiji. Slobodan Milošević, ki so mu takrat sodili na sodišču za mednarodne zločine v Haagu, je podprl kandidata Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja. Živojinovićev politični profil še zdaleč ni bil tako bleščeč kot igralski.
Opredlitev za Miloševića so mu zamerili mnogi prijatelji in častilci njegovega dela po vsej Jugoslaviji. Takrat so razpadla številna njegova prijateljstva iz sveta filma.
Kjub izletu na srbsko nacionalistično stran je pozneje v enem od intervjujev dejal, da je bilo v nekdanji Jugoslaviji vendarle mogoče delati, snemati filme, ustvarjati gledališke predstave, pisati, objavljati bolj kakovostne stvari kot v kateri koli od držav, nastalih po razpadu Jugoslavije. Pogosto je omenjal Tita. Bil je najbolj priljubljen Titov igralec, Tito ga je pogosto vabil k sebi, bil je edini igralec, ki je maršala tikal.
»Kljub občasnemu kaznovanju neposlušnih je Tito dojel, da je za majhno državo, kakršna je bila Jugoslavija, zelo pomembno, da se na evropskem in svetovnem prizorišču uveljavi s pomočjo kulture in športa. Ali sploh veste, kako so v Cannesu pričakali Zbiralce perja? Spomnite se, katere vse igralce je Veljko Bulajić pripeljal v film Bitka na Neretvi. Jugoslavija je bila četrta država na svetu, v kateri so leta 1969, samo leto po newyorški premieri, uprizorili muzikal Lasje.«
Bata Živojinović ob vseh uspehih zase ni mislil, da je nadarjen. Igralec ne potrebuje daru, je govoril, talent potrebujejo slikar, pisec, arhitekt. Igralec tudi ne potrebuje igralske šole. Pri igri gre za čustva in koncentracijo. Prepričan je bil, da bi vsak človek lahko postal velik igralec, bistvo igre je stvar režiserjeve veščine.
Politične stranpoti so vendarle ostale v senci njegovega izjemnega igralskega dela, zaradi katerega je Bata Živojinović postal legenda. Sam je dejal: »Čas beži, vse gre v pozabo, ostaja pa Valter. Pri nas in zunaj. Da o Kitajski ne govorimo. Kitajci so se identificirali z Valterjem. Ko je 1999 Nato bombardiral SRJ, je kitajska televizija z mano naredila intervju. Ta novinar mi je pozneje pripovedoval, kako so se v redakcijo javljali milijoni Kitajcev, ki so hoteli priti v Srbijo, da bi branili Valterja. Valter pa je Bosanec.«
