Zlata palma švedski satiri Kvadrat

Glavni cannski favorit Brez ljubezni Rusa Zvjaginceva dobil le nagrado žirije, Haneke je ostal praznih rok.

Objavljeno
28. maj 2017 18.41
France Cannes 2017 Awards Ceremony
Jožica Grgič
Jožica Grgič
Cannes – Ko so filmski kritiki videli imena avtorjev, katerih filmi so bili uvrščeni v glavno tekmovalno selekcijo jubilejnega festivala, so napovedovali, da gre za najboljši program v zadnjem desetletju. Bolj ko se je festival bližal koncu, bolj so bili razočarani nad prikazanimi filmi.

Zares močnih filmov ni več, bi lahko sklepali po premiernih predstavitvah na raznih festivalih v zadnjih letih. Režiserji, direktorji fotografije, kostumografi ipd. niso slabši, kot so bili nekoč, tehnologija pa je sploh boljša, kot je bila kdajkoli. Očitno pa primanjkuje dobrih, izvirnih zgodb oziroma scenaristov, ki so temeljnega pomena za dober film.

Za scenarij si letos v Cannesu delijo nagrado grški scenarist in režiser z bivališčem v ZDA Jorgos Lantimos in soscenarist Grk Eftimis Filippou za film The Killing of a Sacred Deer (Uboj svetega jelena) ter škotska scenaristka in režiserka Lynne Ramsay za film You Were Never Really Here (Nikoli nisi bil res tu), ki jo poznamo po vrhunskem filmu Pogovoriti se morava o Kevinu. Zvezdnik Joaquin Phoenix je za vlogo v letošnjem filmu Ramsayjeve dobil nagrado za najboljšo moško vlogo.

Palma Östlundu

Zlato palmo za najboljši film je nekoliko presenetljivo dobila švedska satira The Square (Kvadrat). Tako kot številni filmi na letošnjem festivalu se tudi ta ukvarja z analizo družbe. Film je režiral Ruben Östlund, ki ga poznamo po Višji sili. Njegov zadnji film temelji na galerijskem interaktivnem projektu, s katerim ugotavljajo solidarnost in empatijo ljudi. Znotraj štirikotnika obiskovalca preverjajo, ali zaupa človeku v bližini, med drugim tako, da na tla galerije odloži denarnico. Okrog tega projekta je zaplet z osrednjim likom, kustosom sodobne umetnosti (Claes Bang). Film je bil kritikom v glavnem všeč, niso pa bili ravno navdušeni nad njim.

Je pa kritike vznemiril aktivistični 120 battements par minute (120 udarcev na minuto) Robina Campilla, francoskega scenarista in režiserja maroškega rodu, enega od treh soscenaristov filma Razred, nagrajenega z zlato palmo leta 2008. Film so nagradili z veliko nagrado žirije. Avtor neposredno, avtobiografsko, malone dokumentarno in zelo eksplicitno predstavlja življenje pariških gejevskih aktivistov, okuženih z virusom hiv, in njihova prizadevanja za boljše zdravljenje v Franciji ter bolj dostojanstveno življenje bolnikov z aidsom.

Film Neljubov (Brez ljubezni) ruskega režiserja Andreja Zvjaginceva je že v prvih dneh festivala vzbudil pozornost in je poleg 120 battements par minute veljal za favorita za zlato palmo. Kritiki so bili nad njim soglasno navdušeni. Dobil je nagrado žirije. Zvjagincev bi si zaslužil zlato palmo že s filmom Leviatan leta 2014, ki mu jo je morda po krivici speljal turški film Zimsko spanje Nurija Bilgeja Ceylana, k čemur je morda prispevala stoletnica turškega filma. Brez ljubezni govori o odtujenem zakonskem paru, ki osredotočen zgolj nase pozablja na 12-letnega sina. Ko deček izgine, par še vedno ne najde skupnega jezika, vsak od zakoncev se še vedno ukvarja zgolj sam s sabo in njunima zvezama z ljubimcema.

Hollywoodska zvezdnica nemškega rodu Diane Kruger je dobila nagrado za najboljšo igralko v filmu Aus dem Nichts.

Žirija, ki ji je predsedoval Pedro Almodovar, je bila v največji zagati, kaj storiti z ljubljencem festivala, Avstrijcem Michaelom Hanekejem, čigar prejšnja filma Beli trak (2009) in Ljubezen (2012) sta prejela zlato palmo. Če bi jo Haneke prejel tudi tokrat za Happy End (Srečni konec), bi bil prvi, ki bi se iz Cannesa vrnil s tremi zlatimi palmami. Kritiki, z izjemo britanskih, so bili do filma kritični, češ da je Haneke pokazal svoje že videne sadistično mizantropijo, odtujenost in razpad vrednot. Njegov zadnji film govori o bogati družini iz Calaisa v Franciji, ki jo kljub številnim beguncem v tem mestu zanimata le lastna moč in denar. Srečni konec je nekakšno nadaljevanje Ljubezni, vendar tako močnega filma morda res ne kaže nadaljevati; o zadnjem kritiki celo pravijo, da je pod ravnijo prejšnjih. Hanekeju so napovedovali vsaj nagrado za režijo, a je ostal praznih rok.

Coppola najboljša režiserka

Med filmi, na katere so mnogi vnaprej stavili, je The Beguiled (Varljive) režiserke Sofie Coppole s Colinom Farrellom in Nicole Kidman v glavnih vlogah. Coppoli so podelili nagrado za najboljšo režijo. Gre za remake filma iz leta 1971, ki ga je režiral Don Siegel in v katerem je Clint Eastwood igral glavno vlogo. Govori o ranjencu iz ameriške državljanske vojne, za katerega skrbijo ženske. Film so v Cannesu izkoristili za promocijo žensk v filmski industriji. Nicole Kidman je izjavila, da bo vsakih 18 mesecev igrala v filmu, ki ga režira ženska, da bi izboljšala statistiko. Dejala je, da so ženske režirale zgolj 4,2 odstotka filmov, posnetih v letu 2016, in da so od 4000 epizod raznih serij ženske režirale le 183. Nicole Kidman, ki igra kar v štirih filmih na letošnjem festivalu, je dobila posebno nagrado.

V tekmovalni kategoriji Posebni pogled so za najboljši film izbrali Lerd (Pošteni človek) iranskega režiserja Mohammada Rasoulofa o korupciji v iranski družbi.

Canski festival je letos močno zaznamoval terorizem. Dvorane in okolica so bile ves čas močno zastražene, in ko se je v ponedeljek zgodil teroristični napad v Manchestru, so se žrtvam poklonili z minuto molka in prizadetim nagovorom direktorja festivala Thierryja Frémauxa.