Patriarhat sloni na šibkih ženskah

Je dobra pisateljica lahko tudi dobra mati in žena?

Objavljeno
14. november 2018 03.00
Posodobljeno
20. november 2018 10.31
Gruzijska igralka Nato Murvanidze: »Manane ne vidim. Čutim jo.« Foto Voranc Vogel
V sekciji Vzhod-Severovzhod so med sedmimi filmi, po večini mladih ustvarjalcev, tri režiserke. Dve iz Gruzije, Miriam Hačvani in Ana Urušadze, ki prinašata zgodbe o ženskah, razpetih med pričakovanji tradicionalne in moderne družbe.
Eden od programskih sklopov na Liffu je posvečen filmom »mlade garde« iz republik nekdanje Sovjetske zveze. Tam, odkriva Simon Popek, je nekaj desetletij vladal filmski molk, saj v manj razvitih­ produkcijskih okoljih režiserji niso imeli pogojev za ustvarjanje ter se je »njihova pot do uspeha­ končala, še preden se je dobro začela«. Zdaj je s severovzhoda spet zapihal svež veter.

V sekciji Vzhod-Severovzhod so med sedmimi filmi, po večini mladih ustvarjalcev, tri režiserke. Dve iz Gruzije, Miriam Hačvani in Ana Urušadze, ki prinašata zgodbe o ženskah, razpetih med pričakovanji tradicionalne in moderne družbe. Igralka Nata Murvanidze v filmu Grozna mama Ane Urušadze igra naslovno vlogo, srednjeletno Manano, ki se strastno preda pisanju romana in zanemari vlogo matere in žene.

image
Manana pred družino in »urednikom«, ki misli, da je genialka, prebere šokanten odlomek svojega romana. Foto arhiv Liffa

 

Na kaj ste kot ženska, mati in igralka pomislili, ko ste prebrali scenarij?


Lik Manane je bil zelo jasno začrtan. Vemo, kje je na začetku in kje konča. Intenca junakinje je jasna, tudi ritem filma je bil začrtan, stil – nekoliko ironičen, grotesken. Scenarij je bil dobro napisan, zato glede tega ni bilo dileme. Imeli smo tudi mesec dni bralnih vaj in razčistili vse nejasnosti. Bolj sem bila v dvomih, ker je to bil prvenec mlade, sedemindvajsetletne režiserke, in nisem vedela, v kakšen žanr bo zavila. Nisem bila prepričana, da bo zmogla to, kar si je zadala, čeprav prihaja iz znane gruzijske filmske družine. Njen oče je režiser Zaza Urušadze, ki je bil s filmom Tangerines nominiran za tujejezičnega oskarja in zlati globus. Pokazalo se je, da so moji strahovi odveč. Snemanje tega filma je bilo eno od najboljših obdobij v mojem življenju.


Kako vidite Manano?


Ne vidim je. Čutim jo. Sledila sem ji. Njenemu stanju. Podobno, kot sem danes brez smeri in cilja hodila po Ljubljani in se vmes izgubljala. Glavna tema tega filma je namreč iskanje svojega resničnega jaza. Film se začne, ko se ženska pri petdesetih z možem, tremi otroki in psom ne najde več. Do zadnjega koščka se je razdala drugim, zdaj pa išče te kosce sebe in se na novo sestavlja. Ne gre za njeno kariero, gre za njo samo. Prvič se sploh vpraša, kaj hoče, kaj bi rada počela.
 

Je bilo snemanje filma o ženski svobodi v družbi, ki je, kot kaže drugi gruzijski film Dede, še vedno globoko vpeta v tradicionalne vezi, za vas osvobajajoče?


Mislim, da so si družbe glede tega precej podobne. Tudi v zelo tradicionalnih družbah so družine, ki niso tako patriarhalne. Moja družina je na primer zelo liberalna. Vsi so povezani z gledališčem in umetnostjo. V moji družini je veliko močnih žensk. Mati je bila baletka. Babica pa igralka, a hkrati tudi mati treh otrok. V vseh vlogah se je izkazala. Mislim, da patriarhat sloni predvsem na šibkih ženskah.
 

Z režiserko imata potemtakem podobno zgodbo, tudi njo so navdihnile močne osebnosti žensk v njeni družini …


Že desetletje sodelujem z njenim očetom Zazo in Ano dolgo poznam. Vlogo Manane je pisala prav zame. Ni bilo avdicije. Ana je zelo zanimivo dekle. Zelo modra je in globoka, kot bi živela že štiri življenja in vseh se zelo dobro spominja, potem pa se kar naenkrat spremeni v dveletnega otroka. Kot bi se za nekaj sekund umaknila v svoj svet. S svojim karakterjem je navdihnila tudi lik, ki ga igram. Manana je napol prisotna. Je tu, a hkrati drugje.

Opazila sem, da vlada veliko zanimanje za ljudi v zrelih letih. Tudi mladi ustvarjalci velikokrat vzamejo svoje junake iz starejših generacij, saj so bolj zanimivi, imajo več zgodb in izkušenj. Bolj globok ko je umetnik, bolj spoštuje in raziskuje odrasle like.

 

Kaj menite, Manana res piše mojstrovino ali šund?


Mislim, da to sploh ni pomembno. Ko za mizo pred družino in 'urednikom', ki misli, da je genialka, prebere odlomek svojega pisanja, je to šokantno. Njen literarni jezik je metaforičen, provokativen. Jasno je, da to ni Rdeča kapica.
 

Piše, kako njeni otroci rastejo s tal kot plevel, skozi katerega se mora prebijati … To besedilo je napisala režiserkina mlajša sestra. Zrel uvid v psiho ženske v srednjih letih …


Opazila sem, da vlada veliko zanimanje za ljudi v zrelih letih. Tudi mladi ustvarjalci velikokrat vzamejo svoje junake iz starejših generacij, saj so bolj zanimivi, imajo več zgodb in izkušenj. Bolj globok ko je umetnik, bolj spoštuje in raziskuje odrasle like.
Do zadnjega trenutka nismo vedeli, kaj pravzaprav piše Manana. Ana je naročila besedilo znanemu pisatelju, pa ni bila zadovoljna z njim, na koncu ga je napisala njena sestra. Ta prizor, ko prebere odlomek družini, je prelomen za film, zato sem bila pred snemanjem živčna, saj sem besedilo dobila tik pred zdajci in se takrat odločila, da ga bom stoično zdrdrala, monotono, kot podzavestni tok misli. Predstavljala sem si, da se Manana želi samo hitro rešiti tega nujnega zla ter se spet posvetiti sebi in pisanju.

image
Gruzijska igralka Nato Murvanidze: »Manane ne vidim. Čutim jo.« Foto Voranc Vogel

 

Gruzijski kritiki menda niso bili navdušeni nad filmom. Gledalci pa se niso strinjali z njimi. Kaj očitajo

Grozni mami?


Vse in hkrati nič konkretnega. Mislim, da so to neke osebne zamere ali preference. Škoda, saj bi kot umetnica rada slišala argumentirano kritiko svojega dela. Umetnika vendar konstruktivna kritiška beseda oblikuje, skulpturira. Zanimivo, da domači kritiki niso bili navdušeni, saj je film prejel kritiške nagrade po vseh tujih festivalih. Je tudi gruzijski kandidat za tujejezičnega oskarja.
 

V kakšnem stanju je gruzijska kinematografija danes?


Na leto posnamemo pet ali šest celovečernih filmov, ki jih podpre nacionalni filmski center, ki pa ima zelo skromna sredstva. Slab milijon evrov – za šest celovečernih ter vse druge dokumentarne, kratke in animirane filme. Zato naši producenti iščejo denar drugje ter vstopajo v koprodukcije. Za Ano in Miriam je zelo pomembno, da sta njuna filma dobro sprejeta na tujih festivalih, saj jima bo to olajšalo dostop do evropskih sredstev in koproducentov.