Tiskane izdaje
Zgodovina najdlje delujoče kinodvorane v Ljubljani, sprva imenovane Ljubljanski dvor (1923-1935), potem Sloga (1932-1992), pa Dvor (1992-2001) in nazadnje Kinodvor (2003-), se začne z nikomer drugim kot Julijem Cesarjem.
Tako je bilo namreč ime prvemu ravnatelju kino podjetja Ljubljanski dvor, upokojenemu majorju, ki je ljubljansko filmsko občinstvo ob odprtju kina nagovoril s plakatom in naslednjim vabilom: »P. n. občinstvo! Podpisano ravnateljstvo vljudno naznanja, da otvori v torek dne 16. oktobra 1923 novo, najmoderneje kino-podjetje v novozgrajenem delu palače 'Ljubljanski dvor'. /.../ Za obilni obisk se priporoča velespoštovanjem Julij Cesar.« A to je bil šele začetek.
Prva dobljena bitka
Film nikoli ni bil ljubljenec slovenskega kulturnega establišmenta. Pravzaprav se odnos med slovensko kulturno elito in filmom začne prav z nasprotovanjem menda profani in manjvredni naravi filma, postavljeni ob bok drugim umetnostim, predvsem seveda literaturi in gledališču. Ta boj je v različnih transformacijah trajal skoraj do konca 20. stoletja in se v kakšni banalni kulturno-politični modifikaciji pojavlja še danes.
Odprtje Ljubljanskega dvora, ki je, kot poroča Klemen Žun v knjigi Kino zemljevid: zemljevid ljubljanskih kino prizorišč (1896-2014), pozneje postal najbolj obiskan kino v Sloveniji, je bilo tako ena prvih dobljenih bitk filma zoper mentaliteto etablirane kulture. Na leto je prikazal kar sto filmov, v najuspešnejšem letu 1956 ga je obiskalo rekordnih osemsto tisoč gledalcev.
Ljubljanski dvor je bil prva dvorana, zgrajena samo za prikazovanje filmov. Eden največjih hitov njenega zgodnjega obdobja je bil Langov Metropolis, gostila je premierno prikazovanje prvega celovečernega slovenskega filma V kraljestvu Zlatoroga (1993), na njenem platnu so Slovenci prvič videli filmsko zvezdo slovenskih korenin Ito Rino, spoznali, da lahko film govori, in videli, da ima tudi barve. V Slogi so vrteli Leni Riefenstahl, med italijansko okupacijo je občinstvo spoznavalo zgodnje filme poznejših velikih klasikov, kot sta bila Luchino Visconti in Roberto Rossellini, med nemško okupacijo so se nagledali nemških filmov, sledil je seveda sovjetski filmski agitprop.
A informbiro je spet odprl vrata Hollywoodu, čeprav je bilo treba iz Bena Hurja umakniti vse sekvence s Kristusom ... Prvi film, ki je Slovencem prikazal žensko mednožje, je bil Primer dr. Laurenta Jean-Paula Le Chanoisa iz leta 1957, najdlje, kar šest mesecev, se je leta 1966 ohranila na sporedu danska erotična komedija Kozel v raju. In duh je ušel iz steklenice.
Film, ki veliko govori
Bojazen, da bi utegnil film, ki govori o filmu in kinu in mu scenarij napiše Marcel Štefančič, jr., s sliko težko slediti obilici besed, retoričnim obratom, miselnim asociacijam in metagovoricam, je najbrž še kar na mestu. V slabo uro dolgem dokumentarcu pomenljivega naslova Kino, ki je preveč videl (nastal je v režiji Igorja Pedička in produkciji TV Slovenija, premierno pa je bil prikazan 4. decembra v Kinodvoru) je dejansko veliko besed. A ne toliko zato, ker ga poganjajo hitro govoreče glave, ampak ker se izkaže, da je lahko o nekem preteklem filmskem pogledu, za marsikoga celo spotakljivem, selektiven in osredotočen spomin posameznikov in sopotnikov tistega časa zgovornejši od množice podob. Predvsem pa zabavnejši.
Še več, v dokumentarcu, ki posveča največ časa prav obdobju, ko so v Slogi kot prvi in edini v nekdanji državi pa tudi celotnem vzhodnem bloku prikazovali erotične filme, ni golote niti za odtenek. Tisto, kar naj bi ta kino videl preveč, kot lepo sugerira naslov dokumentarca, je varno skrito za cenzorskimi kvadratki, medtem ko se gledalec lahko zabava ob pronicljivo posekanih ali zaustavljenih izjavah več kot tridesetih nastopajočih. Ti o fenomenu erotičnega kina govorijo sproščeno, a večina spet tako, kot hodi maček okoli vrele kaše. Toda za temi zamolki in zadregami je obilje zabavne vsebine. Za nameček film povezuje stripovska animacija (Matjaž Celič), ki lucidno podčrtuje, da je danes eksplicitno govoriti o seksu ali ga celo prikazovati bistveno manj sprejemljivo ali nedolžno žgečkljivo kot v sedemdesetih in še zlasti v osemdesetih letih preteklega stoletja, ko je Sloga dejansko postala kino z izključno erotično vsebino. S tem pa najbrž tudi eden najurbanejših kotičkov Ljubljane tistega časa.
Marcel Štefančič, jr. se v filmu pojavlja kot nekakšen deus ex machina, z glasom v offu in z deklarativnimi medklici v stilu: »Fašisti in nacisti so mislili, da lahko s filmi dobijo vojno, a so delali preslabe filme. Sovjeti so delali boljše.« Ali: »Slovence v prihodnost ni popeljal Hollywood, ampak seks.« Pri tem se ne spušča preveč v globino in širino družbenega konteksta, v katerem je bil pojav erotičnega kina gotovo izjemen fenomen, družbena toleranca do njega pa skorajda osupljiva. Tako se, denimo, niti epizodno ne dotakne posebnega dela Sloginega občinstva, ki so ga ob nedeljah predstavljali pripadniki Jugoslovanske ljudske armade, pa, spet denimo, škandalov ob Hladnikovi Maškaradi, ampak raje prepušča glasove duhovitim spominskim podrobnostim, še zlasti bivših operaterjev in drugih takratnih akterjev kina, ki razkrijejo edine prave filmske cenzorje tistega časa – snažilke, ki so se pač uprle, da »te svinjarije ne bodo več čistile«.
Komerciala vs. subvencije
Danes je Sloga že dobro desetletje edini ljubljanski mestni kino, usmerjen v prikazovanje kakovostnega svetovnega filma, v kino kot (kulturni) dogodek, filmsko vzgojo in festivalsko dejavnost. Iz porno kina je nastal najuglednejši mestni kino. Če je Slogo morda celo bolj kot družbeno liberalen odnos do erotičnih filmskih vsebin generiral goli komercialni interes - in to v obdobju, ko tržna ekonomija ni bila ravno jutranja mantra delavskega razreda in njegove rdečeburžoazne nadstavbe -, je Kinodvor nastal prav zaradi dejstva, da prikazovanje kakovostnega filma danes ne prinaša več nujno dobička. A nastal je tudi iz potrebe ohraniti kino izkušnjo kot dejanje in dajanje kulture.
Prav zaradi tega bi se dokumentarec v sklepnem delu brez škode odpovedal izjavi sociologa Gregorja Tomca, češ, vidite, tu imate lep primer, kako je lahko kino komercialno preživel, medtem pa naj bi danes za to potreboval celo subvencijo. Tomc je očitno spregledal, da je morala Sloga zaradi drastičnega upada občinstva zapreti svoja vrata sinhrono s pojavom videokaset oziroma videotek, ki so tudi Slovence iz kina poslale seksat pred domači teve ekran. In da torej še toliko filmskega seksa tega kina ne bi preživelo.
Ta mali dokumentarni hommage njegovim spektaklom in debaklom smo si na kraju zločina, torej v Kinodvoru, lahko ogledali samo in prav zato, ker za Tomca inkriminirane subvencije za zdaj še obstajajo. Morda velja zato zaključiti s Štefančičevimi besedami, da so z dobičkom od filma pri nas znali financirati vse, samo slovenskega filma, in torej z njim tudi kina, ne. To, žal, velja še danes.
