Tiskane izdaje
Prvi film letošnjih tekmovalnih Perspektiv prihaja iz kinematografije, o kateri redko slišimo kaj odmevnega. Čeprav Nizozemska gosti enega najpomembnejših evropskih filmskih festivalov (Rotterdam) in enega največjih svetovnih festivalov dokumentarnega filma (Amsterdam), pojem nizozemske kinematografije ni ravno trdno zapisan v zavest evropskega filma.
Prvenec skoraj štiridesetletnega Daana Bakkerja tega dejstva najbrž ne bo korenito spremenil, a vizualno in vsebinsko precej bizarno nepopustljivemu filmu gotovo ne gre odrekati slogovne inventivnosti in lucidne refleksije negotovega pa tudi prismuknjenega sodobnega slehernika – natančneje, mladega moškega.
Fino se imamo je film petih epizod s petimi protagonisti ter hkrati film petih vizualnih pristopov. Med njimi je gotovo najbolj nenavaden prvi, katerega osrednji lik je Koen, a ta Koen je pravzaprav bela pika na rdečem ozadju, ki govori z glasom robota. Koen se pritožuje, da se bliža čas družinskega slavja, na katerem že od otroških let vsako leto znova zabava zbrane z navdušenjem nad jedenjem šunke in pitjem mleka, pa čeprav bi veliko raje jedel suši. Na rdečem ekranu, ki postopno spreminja barve, se tako počasi znajdejo še druge pike, ki jih počasi poistovetimo s posameznimi liki njegovih staršev in drugih sorodnikov, spremljamo njihove absurdne dialoge in Koena, ki bo spet zaigral kulinarično navdušenje majhnega smrkavca.
V drugi zgodbi sledimo Stefaanu, ki se je pred kratkim vrnil k staršem. Ti podprejo njegovo udeležbo na delavnici kreativne fotografije, ki naj bi mu pomagala okrevati po duševni krizi. Epizoda, ki deluje kot gibljivi strip z besedilom v oblačkih, zatem kaže Stefaana, kako posname serijo fotografij, povezanih z določenimi dogodki iz njegove preteklosti, obenem pa dajejo slutiti, od kod njegove težave.
Tretji moški je Norvežan Kjell. Najprej smo priča njegovemu spočetju, potem ga srečamo pri 36 letih, ko razlaga, kako je za njegovo socialno anksioznost kriva vzgojiteljičina roka, ki ga je lopnila, ko je bil star tri leta. Zato s prijateljem in časovnim strojem odpotuje v preteklost, da bi spremenil potek dogodkov, kar sproži pravo obešenjaško norčevanje iz mitskih mest srednjeveških fantazij in otroških pravljic. Še bolj čudaški so vizualno črno-belo in v času zgoščeno posneti pripetljaji Karla, ki ga v puberteti ugrabijo Nezemljani, ga v odrasli dobi vrnejo staršem, na koncu pa postane igrača zlatega prinašalca.
Zadnja epizoda, edina posneta realistično, je v »normalnosti« z zgodbo o Jefu, ki bi rad naredil vtis na sorodnike svoje punce, kar ga skorajda spravi v histerijo, nekakšen antipod predhodnim absurdnim klimaksom. S komentarji v obliki napisov na zaslonu lucidno ironizira običajno življenjsko situacijo, ki jo nezrel odziv posameznika spremeni v nekaj, kar ji ne bi bilo treba biti.
Filma, ki slogovno seže od začetne animacije do sklepnega realizma, ne preveva samo montypythonovski humor, ampak tudi precej temačno vzdušje, ki ga režiser podkrepi z ironijo pa tudi še kar hladno distanco. Moški očitno nikoli ne odrastejo in iz muhe radi naredijo slona.
