Tiskane izdaje
Ljubljana – Zlatega leva za najboljši film na 72. beneškem filmskem festivalu je sila presenetljivo dobila venezuelsko-mehiška koprodukcija Desde allá (Od daleč). Razglasitev tega debitantskega filma venezuelskega režiserja Lorenza Vigasa za zmagovalca je bila med navzočimi sprejeta z glasnim negodovanjem.
Film so sicer kritiki solidno ocenili, vendar jih je večina stavila na francosko-nemško Frankofonijo ruskega režiserja in scenarista Aleksandra Sokurova. Očitno je delovala latinskoameriška naveza, kajti predsednik žirije je bil mehiški režiser Alfonso Cuarón. Tudi srebrni lev za najboljšo režijo je šel v Latinsko Ameriko. Dobil ga je argentinski režiser Pablo Trapero, dober Cuarónov prijatelj, za film El clan (Klan). Oba filma sta družbeno angažirana, prikazujeta latinskoameriško resničnost; Klan govori o resničnih dogodkih in ljudeh – o izsiljevanju, ugrabitvah in ubojih ljudi v Argentini še po padcu vojaške hunte.
Film Od daleč je pripoved o dveh moških. Starejši Armando se poklicno ukvarja z zobnimi protezami, hodi po ulicah Caracasa in išče mlade fante. Vodi jih domov, jih opazuje gole in masturbira. Nikoli se jih ne dotika. Srečanje z mladim Elderjem spremeni njegovo življenje. Elder je nasilen do Armanda, vzame mu denarnico in odide. Armando je odločen, da bo fanta našel; ne le zaradi denarja, ampak želi z njim vzpostaviti razmerje, ki ga do tedaj ni poznal. Na koncu se vlogi zamenjata, saj tudi Elder v Armandu najde precej več. Nadomesti mu očeta, ki je med njegovim odraščanjem sedel v zaporu. V Armanda se zaljubi, ta pa je vse bolj odtujen, po spolnem odnosu zavrne ponujeno ljubezen, saj ni sposoben čustvenega odnosa. Pripravljen je celo ubiti Armandovega očeta kot glavnega krivca za njegovo brezčutnost. Armandu Elderjeva navzočnost postane tako odveč, da se ga poskuša znebiti. Prijavi ga policiji, ta pa ga aretira.
Poleg Frankofonije o skrivanju umetnin iz Louvra pred nacisti med drugo svetovno vojno so kritiki hvalili Heart of a Dog (Pasje srce) Laurie Anderson, Sangue del mio sangue (Kri moje krvi) Marca Bellocchia, Rabin, the Last Day (Rabinov zadnji dan) Amosa Gitaija, L´Hermine Christiana Vincenta ... Slednji je dobil nagrado za najboljši scenarij, igralec Fabrice Luchini, ki v njem igra starejšega sodnika, ki nikoli ne prisodi manj kot deset let kazni, pa je dobil nagrado za najboljšo moško vlogo.
Poskrbel tudi za ameriške filme
Cuarón, ki vse več dela v Hollywoodu, je tudi poskrbel, da niso brez nagrad ostali ameriški filmi. Tako je nagradil tudi ameriška režiserja Charlieja Kaufmana in Duka Johnsona za celovečerno risanko Anomalisa, ki je dobila veliko nagrado žirije, praznih rok pa ni ostal niti Beasts of no Nation (Zveri brez naroda) Caryja Fukunage, ki je posnel krut film o dečkih vojakih, a so mnogi od tega avtorja pričakovali izvirnejši izdelek. Glavnemu igralcu v filmu, dečku Abrahamu Attahu, so izročili nagrado Marcella Mastroiannija za najboljšega mladega igralca.
Italijani, ki so bili na festivalu močno zastopani, so se morali zadovoljiti z nagrado za najboljšo žensko vlogo. Dobila jo je Valeria Golino (grško-libanonskega rodu) za vlogo v filmu Giuseppeja Gaudina Per amor vostro (Za vašo ljubezen).
Na festivalu, ki je potekal od 2. do 12. septembra, so v glavnem tekmovalnem programu prikazali 21 filmov.
Se je pa tokrat na tem najstarejšem filmskem festivalu pojavila novost, ki je mnoge vznemirila. Kar dva filma je namreč pripeljal spletni prikazovalec Netflix in sta bila isti dan prikazana v kinih in na internetu. Medtem ko spletne strani ponujajo nov način gledanja filmov, tradicionalna kinematografija umira. Stari model, po katerem studio financira film, potem pa ga gledamo v kinih in pozneje z zamikom kot video na zahtevo, se spreminja. Mnogi distributerji so ogorčeni zaradi vstopa Netflixa v filmsko industrijo, saj jim jemlje občinstvo, zato filmov, ki ju je produciral Netflix, v nekaterih kinematografih ne bodo prikazovali.
