»Visoka« politika filmskih festivalov

Veliki filmski festivali so seveda najprej velika predstava filmske industrije; tej logiki sledi tudi medijska mašinerija, ki jih spremlja. To ne pomeni, da na njih ne prihajajo do izraza družbeni konflikti in politična ozadja, vendar je oboje dovolj dobro povito v organizacijsko rutino. Zato se danes ne zgodi več, da bi kdo postavljal vprašanja, zakaj na festivalih A-kategorije manjkajo cele regionalne kinematografije. Na letošnjem Berlinalu na primer sta bila v glavnem programu (23 filmov) iz cele Vzhodne Evrope le dva filma. Iz Srednjega vzhoda nobenega, iz Daljnega en sam, iz Afrike (vključno s severno – k njej se bomo še vrnili) nobeden. Čeprav je torej svet globalen in filme snemajo ter gledajo povsod, imajo v špico velikih producentskih revij, kar festivali so, dostop samo nekatere produkcije. Tiste pač, ki pripadajo zahodnemu konceptu filmske industrije.

Seveda je njen dominantni položaj na festivalih stvar trde ekonomije (produkte, ki stanejo po nekaj deset milijonov evrov, lahko tudi veliko več, je pač treba prodati), ampak ravno največji festivali, na katerih so poleg medijev skoncentrirani tudi ljudje iz zelo različnih kulturnih okolij, so idealna priložnost, da pridejo do besede tudi izdelki nacionalne ali regionalne kinematografije, ki ustrezajo sporočilnim in estetskim kriterijem, nimajo pa za sabo bogate producentske podpore. Ta neenakost pred obličjem večstotisočerih potencialnih gledalcev (v Berlinu tristo tisoč) je že politično vprašanje, ki bi seveda potrebovalo tudi politično in finančno podporo najvišjih svetovnih institucij (znotraj EU, OZN); te se sicer rade izčrpavajo na deklarativni ravni.

Za zdaj se »visoka« politika na festivalih kaže predvsem v drobnih praskah, ki imajo sicer visoko medijsko potenco, vendar nobenega drugega »revolucionarnega« potenciala. V Cannesu na primer rado prihaja do prasketanja med evropskimi in ameriškimi stališči, beneški filmski festival je zmeraj tudi notranjepolitična tempirana bomb(ic)a, 
Berlinale, ki je leta 1951 nastal kot eden od odgovorov na hladno vojno (tako kot je pozneje iz odpora do zapostavljenosti nastal beograjski Fest), pa je zdaj »specializiran« za sporočila arabskemu svetu.

Letos je bila v ospredju zgodba z Džafarjem Panahijem, velikim iranskem filmarjem, ki so ga oblasti lani zaprle, pred kratkim pa obsodile na šest let in na dvajsetletno prepoved snemanja. Jasno je bilo, da Ahmadinedžad, če poenostavimo, Panahija ne bo pustil v Berlin, a so mu kljub temu določili mesto v žiriji, ki je ostalo do konca festivala kričeče prazno. To je bila nedvomna demonstracija podpore zaprtemu avtorju, ki zanj koristnih posledic ni mogla imeti, prej obratno. Kako je lahko takšna načelna in udobna provokacija (naperjena proti režimu) mučna, je pokazal zaključni slavnostni večer, na katerem so delili nagrade. Kot je znano, je zmagal prav iranski film, ki prav tako razgalja iransko družbo, kot to počnejo Panahijevi filmi, le da manj neposredno in udarno. Avtor filma Nader in Simin 
se ločujeta, Asghar Farhadi se je znašel v položaju, ko se je moral skoraj opravičevati, da je, za razliko od Panahija, lahko prišel 
v Berlin. »Nisem heroj, sem samo filmski ustvarjalec,« je moral reči, kot da to ni samo po sebi umevno.

O kinematografijah severne Afrike, kjer se zdaj intenzivno spreminjajo politične koordinate, vemo samo to, da še zmeraj nastajajo pod frankofonskim protektoratom (egiptovska pod angleškim). Posledice kolonialne delitve sveta so močne tudi na področju kinematografije. S tem ni rečeno, da so veliki evropski filmski festivali podporniki samodržcev, rečemo pa lahko, da pri spreminjanju podobe sveta ne igrajo tiste vloge, ki bi jo glede na moč svojih podob lahko.