Vodomec Dobri ženi Mirjane Karanović

Ljubljanski mednarodni filmski festival se bo uradno končal jutri, ko bo na sporedu še več kot dvajset filmov, slovesna podelitev nagrad, ki se bo sklenila s projekcijo filma Alexa de la Iglesia Moja divja noč, pa se je pravkar začela.

Na splošno je mogoče reči, da je bila letošnja bera ne le zelo raznolika, ampak tudi izrazito kakovostna, pokazala pa je tudi, da postajajo režiserke avtorsko vse močnejši del še zlasti evropske kinematografije. Tudi letošnje Perspektive, torej Liffov tekmovalni spored, namenjen prvencem in drugim filmom v karierah režiserjev, ni bil v tem nič drugačen. Morda je šlo celo za enega konkurenčno najmočnejših izborov zadnjih let, kjer žirija – sarajevski režiser Pjer Žalica, poljska filmska publicistka in selektorica Mariola Wiktor in Jelka Strgel s Slovenskega filmskega centra – ni imela lahkega dela, pa čeprav je na koncu svojo odločitev sprejela soglasno.

Med desetimi filmi se je odločila, da vodomca podeli prvencu srbske gledališke in filmske igralke ter gledališke režiserke Mirjane Karanović Dobra žena. V dvajsetletni zgodovini nagrade je šel tako vodomec šestič v roke režiserke. Svojo odločitev je žirija obrazložila takole: »Avtorica se je učinkovito lotila občutljive in boleče povojne tematike v srbski družbi. Film se odlikuje po realističnih likih, čvrsti pripovedni zgradbi, odlični igri ter presenetljivem in etičnemu razpletu dogodkov.«

Karanovićeva v filmu igra Mileno, dobro situirano Srbkinjo srednjih let, ki živi v razkošni predmestni beograjski hiši. Je popolna mama in predana žena, ki ni nikoli kaj dosti dvomila o svojem življenju. Potem pa nekega dne izve, da ima raka na dojki, obenem pa odkrije, da je bil njen mož, sicer vojni veteran, soudeležen v vojnih zločinih v Bosni in Hercegovini. Sprva se kot poosebljenje pasivne, nevidne tradicionalne srbske matere in žene pretvarja, kot da se ni nič zgodilo, a mit potrpežljive in patriarhalno podložne ženske se začne topiti.

Zanimivo je, da filma še ni odkupil noben slovenski distributer, si je pa pravice za televizijsko predvajanje že zagotovila TV Slovenija.

Žirija se je odločila, da podeli še za tako imenovano Posebno omembo, ki jo je dodelila izraelskemu filmu Teden in en dan Asapha Polonskyja: »Režiser zahtevno temo žalovanja obravnava s svojevrstnim avtorskim pristopom, ki ne zapade v patetiko ali banalnost, pač pa gledalca prepriča skozi upodobitev in delovanje psihološko večplastno zasnovanih značajev.«

Gre za prvenec v ZDA rojenega izraelskega scenarista in režiserja, ki se je lotil pretresljive in mučne zgodbo, v katero, kot smo zapisali v Delu, »nikakor ni lahko vpisati tudi precejšnje doze humornosti«. Polonsky namreč postavi kamero »v dom zakoncev v srednjih letih, ki v skladu z judovskimi pravili končujeta tako imenovano šivo, sedemdnevje, tradicionalno sedemdnevno drugo obdobje žalovanja po umrlem edincu, ki ga je v hospicu vzel rak«.

Liffe sicer ne slovi po množici nagrad, je pa kar dve letos uspelo dobiti animiranemu celovečernemu filmu Rdeča želva nizozemskega režiserja Michaela Dudoka de Wita.

Prvo, nagrado Fipresci, mu je podelila mednarodna žirija svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev, ki so jo sestavljali Janet Baris iz Turčija, Shy Segev iz Izraela in Ana Jurc iz Slovenije. V obrazložitvi so zapisali, da gre za »epsko parabolo o človekovem preživetju in odnosu do narave, družine, bivanja in upa.

Pripoved, podana v mehkih, toplih tonih animacije in s harmonično glasbeno spremljavo, brez besed preigrava cel spekter človeških občutij: v enem najbolj nepozabnih animiranih filmov zadnjih let se prepletajo drama, vznemirjenje, akcija in humor.«

Film pa je za najboljšega prepoznala tudi letos prvič delujoča mladinska žirija Kinotrip, ki je sicer izbirala med petimi filmi: »Od vseh petih filmov se nas je najbolj dotaknil in prepričal film, s katerim se odmikamo od ustaljenih predstav o tem, kakšen je tipičen film za mlade. Z minimalističnim pristopom in brez dialoga se uspe soočiti z univerzalnimi in večnimi življenjskimi vprašanji ljubezni, odraščanja in minevanja, predstavljenimi skozi samosvojo in izčiščeno estetiko. Zgodbo čudovito dopolnjuje glasba in v paru z animacijo tvori meditativno in ganljivo atmosfero na samotnem otoku, kamor nas film odpelje.«

Najboljši kratki film, o katerem so odločali režiserka in montažerka Urška Djukić, avstrijski kritik in urednik Hans Christian Leitich in hrvaški filmski kritik ter prevajalec Vladimir Seput, je postal belgijsko-poljski film Figura poljske režiserke Katarzyne Gondek: »V zelo severnokorejskem slogu na Poljskem poskušajo častiti najbolj slovitega moža države. Kip bi moral dajati vtis mogočnega, sijočega marmorja, vendar se gledalcu razkrije jekleno ogrodje, prekrito s tanko membrano cenenega steklenega vlakna in stiropora. V procesu razgaljanja konstrukcije spomenika, plast za plastjo, s trenutki minimalističnega humorja in vizualne poezije, se mala človeškost zoperstavi absurdno gigantskemu.«

Glavni pokrovitelj Liffa, Telekom Slovenije, ki sicer sponzorira nagrado vodomec, je letos za mlade ustvarjalce pripravil natečaj 360-stopinjskega filma. Na natečaj se je odzvalo šest ekip, zmagala pa je ekipa projekta Torta napada Monika Janjilovič (režija), Maks Bernard, Anclin Tadej in Jan Uderman. Žirija, ki so jo sestavljali Martin Horvat, Zvezdana Lazar, Amir Mureškič, je v obrazložitvi napisala, da zmagovalni  film »uspešno prepozna in učinkovito naslovi bistveno novo značilnost filmskega jezika v 360-stopinjski snemalni tehniki, tj. gledalca umesti v samo središče dogajanja, z dinamično mizansceno in uravnoteženo uporabo celotnega prostora pa tradicionalno pasivnemu opazovalcu podeli vlogo aktivnega soudeleženca v zgodbi. Pozornost tej tehnološki novosti ob tem ne gre na račun drugih tradicionalnih elementov filmskega izraza, ki je v zmagovalnem filmu podprt z realistično kamero in prepričljivo igro.«

Do samega finala pa ni bilo jasno, kako se bo odločilo občinstvo, ki tradicionalno izbira med tistimi filmi, ki še nimajo slovenskega distributerja

Dolgo je bila na vrhu češka komedija Učiteljica režiserja Jana Hřebejka z zgodbo o učiteljici, na katero se zgrnejo obtožbe o manipuliranju in korupciji, a vprašanje je, kdo od vpletenih staršev si bo upal izpostaviti.

V prvi peterici je bil tudi letošnji vodomec, no, v fotofinišu pa je nagrado zmaj prejel kolumbijski film Med morjem in zemljo Carlosa del Castilla in Manola Cruza, ki je obenem tudi glavni igralec filma.

Zaigral je vlogi 28-letnega Alberta, ki v revnem ribiškem predelu ob karibskem oceanu boluje za mišično distrofijo. Njegovo ujetost v bolno telo pa vznemiri Giselle, prijateljica iz otroštva, ki ga nenapovedano obišče.

Podelitve so se od nagrajencev osebno udeležili režiserka Dobre žene Mirjana Karanović, sorežiser in igralec filma Med morjem in zemljo Manolo Cruz in skladatelj Rdeče želve Laurent Perez Del Mar.

Projekciji dveh zmagovalnih filmov Liffa, Dobre žene in Rdeče želve, bosta še v ponedeljek, ob 18. in 20. uri, v Cankarjevem domu.