Vojna na obrazu vojaka

Dunajska premiera Naberšnikovega filma Gozdovi so še vedno zeleni. V slovenske kinematografe prihaja film 27. novembra.

Objavljeno
12. september 2014 18.06
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga

Film ob stoletnici prve svetovne vojne Gozdovi so še vedno zeleni v produkciji hiše Artdeluxe GmbH in koprodukciji slovenske produkcijske Perfo ter v režiji Marka Naberšnika je po svetovni premieri v Šanghaju doživel še evropsko premiero. In to na Dunaju.

Premierno občinstvo je ovrglo stereotip o avstrijski zadržanosti. Med povabljenci na svečano premiero, ki so zapolnili skoraj tristo žametnih rdečih sedežev dvorane Künstlerhaus Wien, je bilo veliko avstrijskih mladih igralcev in igralk, prav toliko tudi gledališčnikov in filmarjev, koroških Slovencev, ki ustvarjajo na Dunaju; prišel je deželni glavar Koroške Peter Kaiser, predstavniki slovenske ambasade, režiser in producent Jasmin Duraković ... Pred kinom in v preddverju so se gnetli številni fotografi in kamere, tudi televizija ORF.

»Seveda za nas pomeni veliko priznanje, da gremo lahko z avstrijskim koproducentom v redni kinematografski spored v Avstriji, zdi se mi veliko priznanje slovenski filmski stroki, saj je bil film v celoti posnet v Sloveniji, s slovensko avtorsko ekipo,« sta bila po premieri navdušena producenta hiše Perfo Aleš Pavlin in Andrej Štritof.

Avgust 1917. Po italijanskem napadu na avstro-ogrsko gorsko postojanko ostaneta živa le češki stotnik Jan Kopetzky (Simon Šerbinek) in vojak Jakob Lindner (Michael Krištof) in branita položaj, topniško stražarsko mesto na pobočju Rombona, gore v Julijskih Alpah. Ko stotniku granata odtrga nogo, z »zelencem« Lindnerjem ostaneta sama.

Intimna vojna drama

Vojaški telefon je edina vez s svetom, obljublja prvo pomoč, okrepitev, ki pa nikoli ne pride. Zdaj vem, zakaj mi je režiser Marko Naberšnik, tik preden so se v kinu ugasnile luči, rekel, naj se pripravim na svojevrstno filmsko meditacijo. Gozdovi so še vedno zeleni je intimna vojna drama, z dolgimi, počasnimi kadri, kjer se pozornost kamere (Miloš Srdić) ustavlja na izrazih obeh vojakov, na predmetih, na njunih od smodnika in lastne krvi zamazanih prstih, ki tipljejo za nožičkom, za vžigalico, za dnevnikom in poskušajo pričarati intimno atmosfero neke vojne, ki je pred sto leti terjala 13 milijonov ljudi.

Za Simona Šerbinka, diplomanta AGRFT, je bila po usodni nesreči leta 2000, po kateri so mu amputirali obe nogi pod kolenom, to prva velika filmska vloga. »Marko mi je to vlogo zaupal zato, ker sem tudi sam imel podobno izkušnjo. Vem, kaj pomeni bolečina, psihična in fizična, ko izgubiš noge, tudi sam sem, kot lik stotnika, ki ga igram, doživel bližino smrti,« je po premieri občinstvu povedal Simon Šerbinek in sprožil posebej dolg aplavz.

Za eno bravuroznih miniatur v filmu, po katerih si mnogokrat zapomniš film, je poskrbel avstrijski zvezdnik Clemens Aap Lindenberg, ki ga je avstrijska publika počastila z vzkliki. Posebne hvale je bil deležen mladi diplomant AGRFT, koroški Slovenec Michael Krištof, ki zdaj (tudi po zaslugi odlične nemščine) deluje v gledaliških in filmskih produkcijah na Dunaju. Na njegovem obrazu se z minimalnimi igralskimi sredstvi rišejo strah, groza, upanje in ljubezen do bližnjega.

Metamorfoza iz neizkušenega prestrašenega dečka, v vojaka, ki se sooči s smrtjo, je minimalistično izpeljana tako rahločutna, da nenadoma mladi vojak postane slehernik, vsak izmed nas v dvorani, ki bi prestrašen, neizkušen poskušal preživeti v danih, pogojih (Kot bi rekel o njem Marko Naberšnik: Film, ki smo ga gledali, je film o vojni na obrazu slehernika).

Srečanje Dunaja in Ljubljane

Marko Naberšnik in producent Robertom Hoffererjem sta se srečala na snemanju film Šanghaj in se očitno zelo ujela. Hofferer velja za enega najvidnejših avstrijskih producentov, ki ima za sabo gledališke uspešnice, kakršna je Afrika! Afrika!, ki jo do zdaj videlo skoraj 4 in pol milijone ljudi, in najbolj komercialno uspešen neodvisni avstrijski film Body Complete (2012). »Zakaj sva se našla z Markom? Preprosto: Videl sem, kako dela, kaj ga zanima. Všeč mi je bil njegov avtorski pristop.«

Po snemanju Šanghaja je prišel v Ljubljano, sklical sestanek in Naberšnika presenetil z idejo: »Kaj misliš o tem, da naredimo nizkoproračunski film ob stoti obletnici prve svetovne vojne. In to takšen, da ne pokažemo vojne same, ampak vojno v človeku, vojno v vojaku?«

To je bila osnovna ideja. Dva vojaka, ujeta v gorah, vojna, je rekel Naberšnik. S Hofferrerjem sta začela raziskovati arhive, muzeje, brala sta pisma in dnevnike vojakov, in na podlagi le-teh ustvarila izvirno zgodbo. »Lahko rečem, da je vse, kar je v filmu, natančen posnetek resničnih situacij,« je rekel Naberšnik.

Tudi brunarica, tudi snemalne lokacije, resnična prizorišča prve svetovne vojne: Mangart v Julijskih Alpah, ob trdnjavi Kluže, v Iškem Vintgarju, na gradu Strmol. In kar je najbolj neverjetno, pravi Naberšnik, imeli smo srečo, da smo film posneli v dovoljenih štirinajstih dneh (dovoljenje Triglavskega narodnega parka). Film je bil posnet brez sredstev Slovenskega filmskega centra, in to za 300.000 evrov.

Harvey Weinstein in romantiki med producenti

Vsak detajl iz scenografije je realen artefakt iz 1. svetovne vojne, je rekel scenograf Miha Ferkov: čutarica, nožič, injekcija, mitraljez, daljnogled, škatlica vžigalic, petrolejka. »Ko v rokah držiš čutarico, ki jo je pred sto leti držal neznan avstroogrski vojak, je to poseben občutek. Predmeti skozi objektiv Miloša Srdića igrajo prav tako močno vlogo kot bližnji prizori obrazov, veličastni posnetki gora, oblaki ali okrvavljena srajca. Izvirna oblačila in uniforme je kostumografinja Janeta Čoh oblikovala na podlagi starih fotografij in jih dala izdelati posebnim krojačem.

Ko po premieri ukradem nekaj minut zelo obleganemu avstrijskemu producentu Hoffererju, me seveda najprej zanima, kaj je bil njegov prvi impulz, da se je kot izjemno uspešen gledališki producent, s predstavami, ki so doživele rekordno število ponovitev, lotili že vnaprej zelo umetniškega filmskega projekta (slovenskega projekta!), ki s svojimi dolgimi kadri ni ravno namenjen množičnemu občinstvu?

»Kot producent zelo dobro vem, da v trenutku, ko začneš razvijati projekt, nima nikakršnega smisla razmišljati o denarju in potencialnemu občinstvu. Bistvena je ideja. Odločil sem se, da naredimo ta film, ker mislim, da v času, kakršnem živimo, potrebujemo proti vojne filme. Nismo želeli posneti filma z množičnimi prizori vojne, nasilja; hoteli smo ujeti tisto, kar se dogaja za kuliso vojne: intimne zgodbe, zgodbe lastnikov predmetov, ki jih zdaj vidimo v muzeju o Soški fronti.«

Nič producentske preračunljivosti, ga podražim, ste torej eden redkih romantikov med producenti? »Morda sem romantik, a vem, kaj delamo,« se je nasmehnil. Ko je ta film na tržnici v Cannesu videl moj prijatelj Harvey Weinstein, producent holivudskih mega uspešnic, je bil popolnoma ganjen in navdušen. Torej?« je pomenljivo dvignil obrvi Hofferer. »Zato pravim, da je to film, ki bo večen. Ki se zaradi svoje teme in avtorskega jezika ne bo nikoli postaral.«

S petkovim prihodom v kina bo zgodovinska drama Gozdovi so še vedno zeleni postala prvi slovenski film na rednem sporedu avstrijskih kinematografov, kar dva meseca preden ga bomo lahko 27. novembra videli v slovenskih kinih.