Tiskane izdaje
A takšnim provokacijam, če to le ni pretežka beseda, smo bili v zgodovini festivala, ki letos zaznamuje simbolno polnoletnost, že večkrat priča. Dokumentarci so v Portorožu že zmagovali. Denimo leta 2007 Otroci s Petrička Mirana Zupaniča. Kot najboljši filmi festivala so bili razglašeni tudi krajši, celo plesni filmi. Denimo že leta 1997 na takratnem filmskem maratonu Vrtoglavi ptič Saša Podgorška in Iztoka Kovača. A to na festivalu, na katerem prevladujejo kratke in tako imenovane srednjemetražne forme (ta sicer tipično televizijska dolžina je gotovo slovenski festivalski unikum) ter študijski, dokumentarni in televizijski filmi, medtem ko so igrani celovečerci v izraziti manjšini, sploh ni tako presenetljivo, ampak logika stvari same.
Številke letošnjega festivala, ki naj bi bile rekordne, so zato precej delikatne, saj na prvi pogled govorijo o izrazito pestri in številni kinematografiji, ki jo sestavljajo različne filmske dolžine, žanri, zvrsti in produkcijski okviri. Malce globlji pogled razkrije še marsikaj drugega – da je kratka filmska forma, ki le redko zaide pred gledalca, očitno tista, s katero slovenski režiserji nekako preživijo med enim in drugim celovečercem (v njej so tudi izvirnejši), da se režiserji praviloma pojavljajo tudi kot scenaristi svojih filmov, da so režiserke v izraziti manjšini (letos jih v celovečernem tekmovalnem programu sploh ni), da smo celo čedalje bolj aktivni kot manjšinski koproducenti v regiji ter da bi brez nacionalne televizije ter ene scela neodvisne produkcije letos videli le dva domača igrana celovečerna filma – Idilo Tomaža Gorkiča in Šiško Deluxe Jana Cvitkoviča. Naslednja dva – Dekleta ne jočejo Matevža Luzarja in Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo Mihe Knifica – sta televizijska, dva – Julija in alfa Romeo Blaža Završnika in Utrip ljubezni Borisa Petkoviča – sta bila financirana prek javnega razpisa RTV Slovenija, namenjenega filmski produkciji za javno kinematografsko predvajanje. Kot taka ju seveda lahko štejemo v televizijsko kvoto. Eden, Psi brezčasja Mateja Nahtigala, pa je pravi neodvisni film, ki je nastal tako brez sredstev televizije kot filmskega centra.
Ta pogled bi moral malce zmanjšati letošnji optimizem in očaranost nad kvantiteto filmske letine, saj pod črto pove, da je njeno težišče v kratki formi in manjšinskem koproducentstvu in da jo bo brez dodatnih sredstev še zelo dolgo časa nemogoče trajneje stabilizirati. Nasprotno, mogoče jo bo za silo ohranjati pri življenju, kaj več pa ne.
V tem kontekstu postanejo tudi nagrade zelo relativna stvar. Ne govorijo namreč toliko o ustvarjalni kondiciji slovenskega filma, postavljeni v kontinuiteto večletnega obdobja, ampak ostajajo prej ko ne zelo omejen in hipni pogled na trenutno stanje. Še več: nagrade, podeljene v različnih letih, so med seboj tako rekoč neprimerljive.
Tudi zato je odločitev organizatorjev festivala, da bodo v izogib lanskim polemikam okoli nagrad dan po razglasitvi nagrajencev sklicali tiskovno konferenco, nepotrebno usmerjanje pozornosti v nekaj, kar si te pozornosti ne zasluži. Vsaka žirija ima pač svoje oči, katerih pogled je mogoče vedno problematizirati. A glavno vprašanje sodobne slovenske kinematografije, ki potrebuje debato, ni, ali si je ta ali oni film resnično zaslužil festivalsko priznanje, ampak, kaj nam slovenski film v zadnjih letih resničnega ponuja, s čim nas nagovarja in kako to počne. Koliko je inventiven, koliko prepoznan v tujini in – zakaj seveda ne – koliko je uspešen pri domačih gledalcih. Zlasti zanje je konec koncev tudi narejen. To pa so vprašanja, ki jih filmarji ne slišijo prav radi.
Dekleta ne jočejo
Luzar je opozoril nase leta 2007 s prvim študijskim filmom Prezgodaj dva metra spodaj, za katerega je v Portorožu prejel nagrado za najboljši študijski film, še zlasti pa s študijskim Vučkom leto pozneje, ki mu je poleg portoroške nagrade prinesel še nominacijo za študentskega oskarja. Leta 2012 je debitiral z igranim celovečercem Srečen za umret, radostno-trpko intimko o iztekanju življenja upokojenega učitelja glasbe, ki odide v dom za starejše, in poleg drugih nagrad najbolj navdušil občinstvo. Dekleta ne jočejo s slabimi 75 minutami sicer komajda ustreza dolžini celovečerca, a bo festivalu, ki bo v znamenju režiserjev, dodal močno žensko noto. V komediji, ki je kriminalka, in kriminalki, ki je komedija, so namreč v ospredju tri ženske (Tanja Ribič, Maša Derganc in Nina Rakovec), ki se po spletu okoliščin znajdejo v svetu sumljivega posla. Še zlasti dve, mačeha in pastorka, bosta morali zakopati bojno sekiro in nastalo situacijo obrniti sebi v prid. Režiserja naj bi navdihnili resnični dogodki, film pa skuša ujeti duha družbeno paraliziranega slovenskega tukaj in zdaj, v katerem se mora vsak znajti sam.
Dom
Dom je edini letošnji celovečerni dokumentarec. Podpisuje ga režiser nagrajenega dokumentarca Aleksandrinke (2011), ki mu je prinesel tudi nagrado Prešernovega sklada, predvsem pa režiser, ki ima med vsemi režiserji letošnjih filmov tekmovalnega sporeda najdaljšo igrano celovečerno kilometrino: Carmen (1995), Pod njenim oknom (2003), Estrelita – pesem za domov (2007), Hit poletja (2008), Lahko noč, gospodična (2011) in Vaje v objemu (2012). Če je Pevec v Aleksandinkah v maniri bibisijevih dokumentarcev in akademske distance pofilmal usode Slovenk z revnega Krasa, ki so hodile za dojilje v Egipt, da bi preživele svoje družine, je tokrat v kleti samskega doma v Ljubljani najel stanovanje, da je lahko dve leti spremljal eno izmed številnih žalostnih in nečastnih zgodb slovenske tranzicije: zasledoval je življenjske usode neplačanih gradbenih delavcev iz Bosne.
Idila
Tomaž Gorkič je eden od treh debitantov letošnjega tekmovalnega sporeda igranih celovečercev, sicer pa režiser osmih kratkih filmov ter serije oglasov, glasbenih spotov, umetniških videov ipd. Idilo, ki poleg Psov brezčasja Mateja Nahtigala predstavlja žanrski del letošnjega programa, je prvič pokazal na letošnjem Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina v Ljutomeru. Takoj je bila razglašena za prvo žanrsko pravoverno slovensko grozljivko. No, nekakšno predhodnico ima gotovo v filmu Morana (1993) Aleša Verbiča in glede na vsebino tudi nekaj skupnih potez, denimo to, da se glavni protagonisti znajdejo sredi idilične narave, ki bo začenjala kazati vse manj idiličen obraz. Drži pa tudi, da skupini, ki se odpravi tjakaj na modno snemanje, čudaški in ne prav prijazni domorodci niso ravno v pomoč.
Julija in alfa Romeo
Letošnji program prinaša kar dva mladinska filma. Petkovičev Utrip ljubezni in po lanskem prvencu Pot v raj, ljubezenski romanci na jadrnici, v dveh letih že drugi celovečerec Blaža Završnika Julija in alfa Romeo. Završnik je sicer v Portorožu že pobiral nagrade. Vesno je prejel njegov kratki film Nad mestom se dani (2012), Pot v raj pa je lani prepričal občinstvo. Tokratni film, ki bo na velikem platnu predstavil kar nekaj novih mladih igralskih obrazov, se vrti okoli privlačnega gimnazijca, ki svoji trenutni punci obljubi zvestobo do groba samo zato, da bi jo spravil med rjuhe. A trenutna punca sploh ni tista, v katero je zares zaljubljen, serija neprijetnih dogodkov pa mu pripravlja življenjsko učno uro, na katero ni računal.
Psi brezčasja
Prvenec Mateja Nahtigala, ki velja za enega najbolj pričakovanih filmov letošnjega festivala, ima vsaj štiri posebnosti: najprej je to na prizorišču slovenske kinematografije še neznan režiser, ki je diplomiral v Ljubljani iz grafične in medijske tehnike, na sarajevski univerzi pa končal prvo stopnjo magisterija iz fotografije. Potem je tu dejstvo, da je to edini letošnji celovečerec, ki je nastal zunaj institucionalnih okvirov sofinanciranja. Njegova tretja posebnost je, da je napovedovan kot tako rekoč prvi slovenski film noir. In četrta: narejen je po istoimenski knjižni predlogi Zorana Benčiča, tudi soscenarista, nekdanjega vodilnega člana skupine Res Nullius. Zgodba je postavljena v Velenje (tam se odvija tudi film Dekleta ne jočejo Matevža Luzarja), kamor se po štiriletni odsotnosti vrne protagonist, da bi raziskal umor mlajšega brata, vpletenega v kriminalne posle.
Šiška Deluxe
Cvitkovičev četrti igrani celovečerec (za prejšnja dva, Arheo in Odgrobadogroba, je prejel vesno za najboljši film festivala) poleg Psov brezčasja Mateja Nahtigala vzbuja največ pričakovanj letošnjega Portoroža. Ne le zato, ker je Cvitkovič med letošnjimi tekmovalci najizkušenejši, z 49 leti poleg Metoda Pevca tudi najstarejši in kot režiser doma in zunaj tudi najbolj uveljavljen, ampak predvsem zato, ker se po dolgem času, predvsem pa po izrazitem avtorskem, atmosferskem nenarativnem Arheu (2011), na neki način vrača na začetek kariere, ko je opozoril nase kot scenarist uspešne komedije Janeza Burgerja V leru (1999). Šiška Deluxe je namreč natanko to – krohotljanju namenjena bridko-sladka komedija o treh mladostnih prijateljih na pragu srednjih let, ki še niso povsem odrasli in v nepričakovani dediščini, ki jo prejme eden izmed njih, vidijo svojo priložnost.
Štiri stvari, ki sem jih želel početi s tabo
Knific sodi med tiste redke naše režiserje, ki je pridobil filmska znanja v tujini. V Ljubljani je diplomiral iz kiparstva, iz filma pa magistriral na Švedskem. Je avtor številnih videospotov, oglasov, kratkih in animiranih filmov ter dokumentarcev. V celovečerni formi je debitiral z Nočjo (2006), v švedščini posnetim eksperimentalnim celovečercem, navdušil pa predvsem s kratkim igrano-animiranim apokaliptičnim filmom Lovec oblakov (2009), s katerim je v svoji kategoriji zmagal v Portorožu. V ospredju tokratnega filma so zgodnji tridesetletniki ter njihove nekdanje in sedanje ljubezni, vse skupaj pa v funkciji iskanja pristnih odnosov in svoje poti v življenju. Zanimivost filma je, da v glavni vlogi Simona nastopa v ZDA delujoč scenarist, producent in igralec Klemen Novak, zgodba pa se večinoma odvija v Kopru, redkokdaj videni panorami slovenskega filma.
Utrip ljubezni
Od Petkovičevega prvenca Paris.love (2007), tujegovoreče slovensko-francoske nizkoproračunske filmske gverile, je minilo osem let. Vmes je posnel glasbeni dokumentarec V letu hip hopa (2011), med katerim je dobil tudi idejo za svoj drugi celovečerec. Tega poganja znani ljubljanski raper Zlatan Čordić - Zlatko, ki s prijateljema, kot zapiše sinopsis, sanja o prvih koncertnih nastopih. Petkovič v filmu na eni strani tematizira težavnost odraščanja in današnji svet, ki mladim na pragu odraslosti nikakor ni naklonjen, na drugi pa ljubezen med posameznikoma, ki prihajata iz različnih socialnih okolij.
