Od pogleda se zvrti

Šestdeset let praznuje Vrtoglavica Alfreda Hitchcocka. Mojstrovina, ki jo je revija Sight and Sound britanskega filmskega inštituta (BFI) razglasila za najboljši film vseh časov, je ob vzniku leta 1958 pogorela tako med gledalci kot med kritiki. To je eden tistih filmov, ki so kultni status dobili s časom.

Razlogov, da je film, posnet po romanu D'entre les morts (Med mrtvimi) pisateljskega tandema Boileau-Narcejac, sprožal dvoumne učinke ob nastanku, je več. Že njegova struktura je neobičajna; razdeljen je na dva relativno avtonomna dela, ki pa odzvanjata drug v drugem. Glavni junak John Scottie Ferguson (James Stewart) trpi za akrofobijo, vse odkar je na lovu za zločinci s strehe omahnil njegov policijski kolega.

Njegov znanec iz študijskih časov Gavin Elster ga poskuša najeti kot zasebnega detektiva, ki bi zasledoval njegovo ženo Madeleine (Kim Novak). Obsedel jo je namreč duh mrtve daljne sorodnice Carlotte, zaradi česar je vse bolj melanholična in večkrat nevede kam odtava. Scottie nalogo sprejme in se, od trenutka, ko Madeleine prvič zagleda v restavraciji Ernie's, zaljubi vanjo. Madeleine se izkaže za misteriozno figuro, ki, denimo, zasanjano tava po cvetličarni, ure in ure poseda pred sliko Carlotte v galeriji, ki se zadržuje na pokopališču itd. Scottie pa je vse bolj prevzet nad njo. Njene poti so nenavadne. Nekoč se sprehaja ob zalivu San Francisca in nenadoma skoči v morje, Scottie pa jo še pravočasno reši. Madeleine se ne spomni svojega dejanja, a po prvem snidenju s Scottiejem se tudi ona zaljubi vanj in zdaj čas preživljata na skupnih poteh. Nekega dne se odpravita v San Juan Bautista, samostan južno od San Francisca, ki je spet povezan s Carlotto. Tam Madeleine ponovno prevzame nenavadna melanholija, steče na vrh stolpa in skoči. Scottie je ne more ustaviti, saj ga paralizira vrtoglavica.

V drugem delu filma spremljamo Scottieja, ki se je po letu dni vrnil iz psihiatrične bolnišnice. Zdaj obupan hodi po ulicah San Francisca po sledeh ljubljene ženske. Nekega dne na ulici zagleda Judy (Kim Novak), ki je izrezana podoba Madeleine, in Scottie postane obseden z njo. Gledalcu medtem Hitchcock – v nasprotju z romanom – že razodene ves zaplet. Elster je najel Judy, da bi oponašala njegovo ženo Madeleine in zapeljala Scottieja, tako da bi imel verodostojno pričo njenega »samomora« in jo odnesel z umorom svoje žene – resnične Madeleine.

Hitchcock je francoskemu režiserju Françoisu Truffautu v znameniti knjigi Hitchcock/Truffaut razodel, zakaj se je odločil gledalca seznaniti z resnico: »Na začetku drugega dela, ko Stewart sreča rjavolasko, samo gledalec izve resnico o Judy. Stewart se je še ne zaveda, gledalci pa vedo, da Judy ni samo dekle, ki je videti kot Madeleine, ampak da je Madeleine!« Za Hitchcocka je bilo pomembno zbuditi anticipacijo pri gledalcih. »Ali hočemo suspenz ali presenečenje? Romanu smo sledili do neke točke. Najprej Stewart misli, da je Judy Madeleine, potem se sprijazni s tem, da ni, če bo Judy privolila v to, da jo v vseh pogledih priliči Madeleine. Ampak zdaj občinstvu podamo resnico o prevari, tako da bo suspenz zbujalo vprašanje, kako bo Stewart reagiral, ko bo dojel, da sta Judy in Madeleine ista oseba.«

Drugi del filma zbuja nelagodje, a ne zaradi suspenza ali kriminalne spletke, ampak zaradi početja samega Scottieja, ki poskuša Judy preobraziti v podobo mrtve ženske (Hitchcock je Scottiejevo početje označil kot nekrofilijo). V njegovem manevru je nekaj nadvse mučnega. Razlog, da film predvsem bega, je verjetno prav v tem, da se z junakovim početjem, z njegovo obsedenostjo s podobo Madeleine, ne moremo identificirati, v nas zbuja kvečjemu tesnobo in odpor. Ko se Judy naposled transformira v Madeleine in se junaka končno poljubita, Hitchcock ta poljub posname v krožnem kadru; ta aludira na vrtoglavico, ki jo v človeku zbudi strastna ljubezen. V filmu je občutek labilnosti povezan tudi s samim Scottiejevim perverznim poskusom oživljanja mrtve ženske, kar v prizoru med drugim nakazuje spreminjanje mizanscene, ki nas odpelje nazaj v San Juan Bautista.

Gledalcu je ves drugi del filma jasno, da se stvari za ta par ne bodo dobro končale, a ne zaradi Judyjine prevare – ona je edina junakinja, ki resnično ljubi –, temveč zaradi Scottiejeve obsedenosti z mrtvo Madeleine. Samo vprašanje časa je, kdaj bo junak prišel spletki do dna in naposled spoznal, da je izgubil nekaj, česar nikoli ni imel; da je bila naposled resnična le njegova lastna obsedenost s podobo, njegova vnema, s katero je v to žensko projiciral svoje lastne želje. Kriminalni okvir filma, ki koketira s filmom noir, je precej privlečen za lase. A njegova vloga je v tem, da uokviri zgodbo, ki govori o fascinaciji pogleda, o moči podob. S tem je Vrtoglavica tudi refleksija same filmske mašinerije, ki v razmerju do gledalca deluje podobno kot podoba Madeleine na Scottieja.

Da je film svojevrstna interpretacija teme privlačnosti (filmskih) podob, nam pove že špica slavnega oblikovalca Saula Bassa. V njej nas namreč close-up očesa – pogled v oko, v zenico – pripelje do rotirajočih geometričnih teles, pri čemer na halucinatorne razsežnosti pogleda opozarjajo tudi izmenjevanje živo rdeče in zelene barve ter glasbeni motivi Bernarda Herrmanna: elementi, ki se bodo v filmu v takšni ali drugačni obliki nekajkrat ponovili. V tem očesu vidimo, da je samo gledanje že vrtinec, ki grozi, da nas bo ugonobil.

Zapeljivost film zgradi okoli delegiranega pogleda: gledalec gleda Scottieja, ki gleda Madeleine, ki gleda nekaj tretjega. Fascinacija ne izhaja toliko iz tega, kar (gledalčevo) oko vidi, ampak iz tega, da je pogled nekoga prevzet nad neko podobo, da postane suženj lastnega pogleda. Zasluga Hitchcockove režije – skozi pazljivo kadriranje – je, da nas vpotegne v številne dolge, meditativne prizore brez dialoga, kjer opazujemo sámo opazovanje. Ni naključje, da je predmet Scottiejevega želečega pogleda tudi specifičen izrez podobe ljubljene ženske: bodisi profil Madeleine/Judy bodisi njena figa. Ti deli šele tedaj, ko so iztrgani iz celotne podobe, postanejo tako enigmatični, da zapeljejo junaka.

Hitchcock se v filmu igra tako z izrezi kot z ogledali in odsevi – kot da bi hotel že na ravni teh podvojitev nakazati dvojno igro junakinje. A obenem odsevi delujejo grozljivo in tesnobno, saj onemogočajo razločevanje med realnostjo in njenim odsevom, med originalom in njegovim dvojnikom. Precej prizorov v filmu tako gledalcu spodnaša tla pod nogami in zbuja občutek nestabilnosti. Vrtoglavica je na tej ravni film o moči (filmskih) podob in gledanja, o njihovi dvoumni, a privlačni naravi. Spretna orkestracija poželjivih, obsedenih pogledov je do danes ohranila izvorno zagonetnost. Hitchcockove podobe znova in znova zbujajo dvom o statusu naše realnosti in seveda o nedolžnosti podob.