Tiskane izdaje
Film Najtemnejša ura (Darkest Hour), ki je ta čas v naših kinih, opisuje mesec dni v življenju Winstona Churchilla, ko je 10. maja 1940, devet mesecev po začetku druge svetovne vojne, pri svojih 65 letih postal premier Velike Britanije. Obenem je briljanten opis prelomnega časa v svetovni zgodovini.
Najtemnejša ura, ki jo je režiral Joe Wright, je že drugi film, posnet v lanskem letu, v katerem je Churchill protagonist. Churchilla je v filmu Jonathana Teplitzkyja odigral Brian Cox, film pa se ukvarja s pričakovanjem invazije v Normandiji 6. junija leta 1944.
Zgodovinska odločitev
V Najtemnejši uri je Churchill Gary Oldman v dnevih, ko mora kot premier sprejeti zgodovinsko odločitev – skleniti ponujeni mirovni sporazum s Hitlerjem ali se za vsako ceno boriti za svobodo svojega naroda in ideale. Razmere v Evropi so bile brezupne. Nemške čete zasedajo državo za državo, invazija grozi tudi Veliki Britaniji, skoraj vsa britanska vojska, 300.000 vojakov je ujetih v Dunkirku v Franciji.
Najtemnejša ura je eden od šestdesetih filmov ali TV-serij, v katerih je glavni ali stranski lik Churchill. Prvi razlog za tako številne upodobitve je v njegovi ključni vlogi med vojno, ko je v kritičnem času prevzel vodenje države in se uprl Hitlerjevi nacistični Nemčiji in Mussolinijevi Italiji, kar je na koncu s sodelovanjem zahodnih in vzhodnih zaveznikov pripeljalo do zmage antifašistov. Churchill je povsod, tudi v Ameriki, izjemno cenjen.
Drugi razlog je njegova burna politična kariera, v kateri ni manjkalo niti neuspehov, ter njegovo prehajanje od konservativcev k liberalcem in nazaj. Tretji razlog je njegova podoba – obilen človek z donečim glasom, obvezno cigaro in dvignjenima prstoma kot znamenjem zmage.
Ob vsem tem je bil izjemen govornik, ki je obvladal tako vsebino kot slog, zaradi česar so bili njegovi nastopi tako pred ljudstvom kot parlamentom izredno prepričljivi. Njegovi govori, ki jih je pisal sam, ter pilil in pilil, kajti pomembna sta mu bila pomen in zven vsake besede, se uvrščajo med najboljše tekste v angleščini.
Sijajen govornik
Churchill, ki je po odstopu Nevilla Chamberlaina postal premier kot član konservativne stranke – predvsem zato, ker je bil edini sprejemljiv tudi za liberalce, v tistih razmerah pa je bila nujna močna koalicija –, je imel kajpak tudi nasprotnike. A ko je v parlamentu predstavil svojo odločitev, da gredo v boj z Nemci, ki so ji nasprotovali nekateri člani njegovega vojnega kabineta in poslanci, so mu na koncu ploskali na obeh polih.
To je zmaga angleškega jezika, je pripomnil eden od politikov. To je bil namreč bravurozen govor, o kakršnem tisti, ki jezikovno niso tako vešči kot Churchill, lahko samo sanjajo. Za svoje nastope se je temeljito pripravljal, pogosto so ga bremenili dvomi, v pravem trenutku pa se je znal pravilno odločiti. Ko je spregovoril, je imel izjemen vpliv na ljudi. Vrhunec filma so prav Churchillovi slikoviti govori, ki so slavni še danes.
Film tej Churchillovi plati posveča veliko pozornosti, od njegovega nastopnega govora v parlamentu z gromoglasnimi besedami »kri, trdo delo, znoj in solze« do znamenitega govora Bojevali se bomo na plažah, ki je odjeknil tudi v Dunkirku.
Nepredvidljiv
Churchill je v Najtemnejši uri prikazan kot velik mož, obenem pa niso zamolčani njegovi prejšnji politični spodrsljaji, nepredvidljivo in neotesano obnašanje, zaradi česar mu celo kralj prizna, da se ga malo boji. Kako se ga je šele bala njegova nova tajnica Elizabeth (Lily James), ko je prestrašena prvič vstopila v njegovo sobo in spoznala človeka, ki »je lahko pravi grobijan«. S tem se začne film. V sobi je temno, nenadoma se prižge kubanska cigara in osvetli kadilca, ki sedi na postelji.
Churchill je bil v tistem prelomnem času pogosto sam, tesno ob njem sta bili le žena in tajnica, slednja je z njim tudi v prostorih vojnega kabineta pod zemljo. Pripoved temelji na enem človeku, pa vendar gledalci napeto odštevamo zadnje dneve in ure do usodne odločitve – do bitke v Dunkirku. Izjemni film Dunkirk Christopherja Nolana, ki smo ga videli lani, dopolnjuje Najtemnejšo uro, le da bi moral biti vrstni red zamenjan. Za boljšo zgodovinsko predstavo bi bilo treba najprej videti Najtemnejšo uro iz zatem Dunkirk.
Vrhunski Gary Oldman
Film, v katerem se glavni lik pojavi skoraj v vsakem prizoru – četudi ima odličnega režiserja, kar Joe Wright je –, stoji in pade z igralcem glavnega lika. Gary Oldman je bil gotovo obremenjen z vlogo ene izmed največkrat portretiranih zgodovinskih osebnosti. A treba je priznati, da je še nikoli nihče ni odigral tako sijajno kakor on. V lik človeka »nebrzdanih čustev« se je tako vživel, da v njem sploh ne bi prepoznali Oldmana, če ne bi vedeli, da je on. Postal je dobesedno Churchill. To je vloga za zgodovino. Če on ne bo dobil oskarja – zlati globus je že –, so ti kipci res ena sama kuhinja.
Oldman odlično prikaže Churchillovo spremenljivo razpoloženje, ravnanje s političnimi somišljeniki in nasprotniki, uživanje alkohola v velikanskih količinah in nenehno kajenje cigar ter toplino in nežnost, ki ju izkazuje le ženi Clementine (odlična Kristin Scott Thomas) in svojemu ljubljenčku, rdečemu mačku. Clementine pomirja Winstonove strahove, hvali njegove sposobnosti.
Priprave na vlogo
Gary Oldman je izjavil, da igrati Churchilla ni bil toliko psihološki ali intelektualni izziv, ampak bolj fizični. V lik se je vživljal postopoma, pravi. »Začel sem z glasom. Moral sem se prepričati, da zvenim enako kakor on. Vzel sem neki njegov govor in diktafon ter začel eksperimentirati. Zatem sem se poglobil v pisno gradivo. Moral sem ga spoznati psihološko in intelektualno. Hotel sem zgraditi lik korak za korakom. Ogledal sem si številne dokumentarne posnetke, ki so mi odkrili 65-letnega človeka, polnega energije. Z državnimi zadevami se je ukvarjal več kot 50 let, napisal je več kot 50 knjig, dobil Nobelovo nagrado za književnost, odlikovan je bil v štirih vojnah. Če ne bi bilo njega, kakšen bi bil svet danes?«
Ko se je Oldman vživel v Churchillov značaj, je imel še vedno težave s fizično pojavnostjo, z načinom gibanja itd. »Moral sem priti v fazo, da sem v ogledalu, ko sem se pogledal vanj, videl njega ali vsaj občutil njegovega duha, kako mi vrača pogled. Vedel sem, da je edini človek, ki mi pri tem lahko pomaga, Kazuhiro Tsuji, mojster maske in protetike. On je pri svojem delu Picasso.«
Fotografija je ena od odličnejših prvin filma. Posnetki so prelepi, osvetlitvi vsakega prizora je posvečena pozornost. Prav poseben je prizor, ko Churchill prvič nagovori ljudstvo po radiu. V studiu so vse luči ugasnjene, ostane samo rdeča svetloba, ki osvetljuje njegov obraz in kaže, da gre za prenos v živo.
