Tiskane izdaje
Producenti so vitalen del slovenske filmske produkcije. Njihov glas slišimo, ko se deli finančna pogača, ko se spreminja filmska zakonodaja, ko opozarjajo na križe in težave filmskega vsakdana. Direktorja filmskega centra in dva producenta smo prosili, da odgovorijo na nekaj vprašanj o njihovem trenutnem vsakdanu.
Koliko je trenutno delujočih slovenskih filmskih producentov, je težko ugotoviti. Jožko Rutar, direktor Slovenskega filmskega centra (SFC), pravi, da statistični urad vodi v registru več kot 500 podjetij, ki imajo za primarno dejavnost registrirano produkcijo.
V letih obstoja SFC (od 2011 do 2014) je bilo na produkcijske razpise (realizacija, koprodukcije, prvenci, AV in povečave) prijavljenih 127 različnih prijaviteljev – producentov, v programe sofinanciranja v letih 2011–2013 pa je bilo sprejetih 48 različnih prijaviteljev – producentov.
Zanimalo nas je, kakšen je trenutni odnos med producenti in SFC. Nekoč je bila namreč to aktivna fronta, producenti so napadali direktorje filmskega sklada (predhodnik centra) in jim očitali to in ono.
Jožko Rutar odgovarja: »Ena najboljših in produktivnih novosti obstoječega zakona o SFC je, da ima večino v svetu te javne agencije sedaj stroka in ne več politika, kot je bilo to v sestavi nadzornega sveta bivšega filmskega sklada.
S politično prevlado v nadzornem svetu je vsaka nova vlada brezkompromisno posegala v vodenje sklada in s tem slabila to ustanovo in njeno strokovno delovanje. Producenti pa so od kulturne politike zahtevali ravno nasprotno – redne razpise in stabilno financiranje, kar pa ustanova, ki se ukvarja predvsem sama s sabo in s svojimi nenehnimi kadrovskimi menjavami, ni mogla zagotoviti. Poleg tega imajo producenti sedaj v osemčlanskem svetu centra dva predstavnika, preko katerih lahko dajajo pobude in sodelujejo pri upravljanju agencije.«
Tudi producenti se ne strinjajo, da so bili odnosi vedno napeti. Danijel Hočevar iz produkcijske hiše Vertigo pravi: »Sodelovanje producentov z javno filmsko ustanovo je vedno potekalo kvalitetno, razen takrat, ko so bili iz nerazumljivih razlogov na direktorskem mestu ljudje z interesi, ki niso bili dobronamerni do filmske ustvarjalnosti.«
V Arsmedii pa odgovarjajo: »Ne drži, da so producenti nenehno napadali direktorje sklada. To se je zgodilo samo, če se direktorji niso držali sprejetih pravil igre in z nerazumnimi postopki oteževali izvedbo izbranih projektov in pa seveda včasih same postopke izbora.«
Kako doseči rast?
In kateri so glavni problemi sedanjega delovanja in položaja slovenskih filmskih producentov? Danijel Hočevar meni, da bi morali delati na večji enotnosti. »Treba je izključiti posamične sebične interese in skupaj ustvariti okolje, ki bo tako kreativno kot finančno omogočalo rast celotnega področja. Da je samo enotnost pri tem uspešna, kažejo številni primeri iz evropske okolice, denimo Hrvaška, Makedonija, Madžarska, Slovaška ali Poljska, kjer so na novo postavili modele sofinanciranja in ob tem ustvarili okolje, ki podpira napore filmske industrije.
Razlog, zakaj pri nas ne moremo priti do tega, je predvsem pomanjkanje politične volje, ki področja ne vidi kot ekonomsko zanimivega, čeprav prakse iz prej naštetih in številnih drugih držav dokazujejo, da se tu lahko obrača relativno velik denar in ta industrija lahko zaposluje številne ljudi.
V Arsmedii pa vidijo osnovni problem v denarju. »Sredstva za film so drastično padla, najbolj med vsemi področji kulture, namesto da bi se po sprejemu novega zakona o SFC povečevala. To seveda pomeni, da lahko snemamo samo skromnejše projekte, kar posledično pomeni, da je dela manj in manj, produkcijski pogoji pa so zelo skromni. Pomanjkanje denarja se zelo odraža na samem filmskem izdelku.«
Kolikšen del denarja za projekte dobijo producenti od SFC in koliko iz drugih virov? Jožko Rutar odgovarja, da lahko sofinancira center projekte v skladu z zakonskimi omejitvami, to je v višini maksimalno 50 odstotkov predračuna, v primeru zahtevnega ali nizkoproračunskega filma pa lahko skupaj s FS Viba film ta vložek naraste do 80 odsotkov proračuna.
Danijel Hočevar, ki ima veliko izkušenj s sestavljanjem proračunov filmov, poudarja, da je situacija različna od filma do filma. »Sredstev iz drugih virov, domačih ali tujih je vedno najmanj 20 odstotkov, kar je zakonsko določeni minimum, običajno pa jih pridobimo izven SFC med 30 in 50 odstotki, odvisno od ustvarjalne in producentske strukture filma.«
Drugi viri so po Hočevarjevih besedah predvsem tuji javni skladi (nadnacionalni, državni, regionalni ali lokalni), namenjeni sofinanciranju filmov oz avdiovizualnih del, televizije, sodelovanje posameznih producentov ali ponudnikov produkcijskih ali post-produckijskih storitev kot partnerjev itd.
Predstavnikom Arsmedie pa se to zdi čudno vprašanje. Iz katerih drugih virov pa bi v dani situaciji lahko dobili dodatni denar, se sprašujejo – od obubožanega gospodarstva ali morda prikazovalcev, ki še svojih obveznosti ne izpolnjujejo?
»Dodatnega denarja zagotovo ni moč dobiti, tako da s težavo pokrivamo najmanj 20 odstotni delež producentovih lastnih sredstev. Ob tem se je opazno zmanjšal obisk gledalcev, na katere lahko slovenski film sploh računa, komercialne televizije so še tisti minimalni vložek, ki bi ga morale po zakonu o SFC vložiti v filmsko produkcijo, uspešno izpodbijale na ustavnem sodišču.«
Narobe svet
In kakšne zakonske novosti v zvezi s producentskim delovanjem bi bile dobrodošle? Jožko Rutar pravi, da če mora izpostaviti le eno stvar, je to uvedba denarnih olajšav za snemanja tujih produkcij. Danijel Hočevar pa meni, da bi morali pravne okvire uskladiti z idejami, ki so jih vpeljale številne druge evropske države.
Bolj »lokalno« gledano pa bi bilo potrebno nekatere interne akte Slovenskega filmskega centra uskladiti s realnimi stroški in potrebami, ki nastajajo pri produkciji filmov. Arsmedia predlaga takojšnjo odpravo omejitve delovanja SFC-ja, ki jih je prinesel ZUJF, saj sedaj producenti delno plačujejo zaposlene in materialne stroške SFC. To je po njihovem mnenju narobe svet. »Žal noben zakon ne more prinesti dodatnega denarja, če ga ni v proračunu za film,« še dodajajo.
