Zakonca Pitt v filmu: Mračni prizori iz zakonskega življenja

Ko najslavnejši par na svetu Brad Pitt in Angelina Jolie Pitt nastopi skupaj v filmu, ta jasno zbuja radovednost. Hollywood zna že od nekdaj zvezdniško persono igralcev iztržiti za potrebe filmske fikcije. Kaj torej prinaša film Ob morju, katerega scenarij in režijo podpisuje Joliejeva in ki se opira prav na zvezdniški kapital glavnih igralcev.
V prvi vrsti gre za projekt, s katerim se poskuša Angelina Jolie Pitt poskuša uveljaviti kot resna in poglobljena filmska avtorica. Film postavi čeden zakonski par Vanesso in Rolanda v idilični mediteranski zaliv nekje na jugu Francije v začetku sedemdesetih let. On, po poklicu pisatelj, naj bi v tem obsijanem zalivu končno našel inspiracijo, ona, nekdanja plesalka, pa veselje do življenja ali vsaj mir.

Skoraj eno uro Joliejeva porabi za to, da naslika ne preveč idilično in dokaj nenavadno razmerje med zakoncema. Gre za rutiniran par, ki, denimo, hotelsko sobo takoj po prihodu brez izrečene besede uredi po svojih navadah. A vendar je vseskozi jasno, da v tem paradižu, kjer tišino prekinjajo le redke izmenjave med partnerjema, nekaj hudo narobe. Zdi se, da sta skupaj na počitnicah le zato, da bi bila čim bolj narazen. On vsako jutro z zvezkom odrine v lokalno gostilnico ob morju, kjer obilno pije in kadi, malo piše, očitno nesrečen, ker zakon škripa in ker še vedno ne more pisati.

Očitno postane tudi, da je glavni problem v zakonu ona. Kaj natanko jo muči, da ostaja hladna in da ne prenese dotika, nežnosti ali topline, ne izvemo. Dolgi kadri njene povsem urejene figure na ležalniku ali v postelji, ko apatično zre v horizont, naj bi nam predstavili žensko, ki globoko v sebi trpi in ji je bivanje v napoto. Njeno mučeništvo, vidno tudi v tem, da neprestano je neke tablete, spremljajo nenavadni, abstraktni flash backi. Nekaj jo očitno žuli in je zaradi tega do njega zajedljiva ali celo zlobna. On se ji poskuša približati, a vselej naleti na njen odpor. Tako Roland svoj obup utaplja v alkoholu in se z lastnikom gostilnice spušča tudi v eksistencialne pogovore o ljubezni in življenju.

Želja drugega

V njunem razmerju se dinamika spremeni, ko v sosednjo sobo prideta mladoporočenca Lea (Melanie Laurent) in Francois (Melvil Poupaud). Joliejeva odkrije luknjo v steni, ki ji omogoča, da spremlja dogajanje pri sosedoma. Luknjo odkrije tudi on in tudi njega prevzame pogled na zakonsko srečo mladih ljubimcev. Ko zakonca odkrijeta, da delita užitek v voajerizmu in začneta skupaj spremljati dogajanje skozi odprtino, se počasi zbližata. Kot da je resnična intima med njima mogoča le prek ovinka, prek ovinka drugega para. Ta poanta (sicer ne nova) je tudi ena najbolj zanimivih v filmu.

Para se počasi začneta družiti, a počasi postane očitno, da poskuša Vanessa zapeljati Francoisa, kar Roland v zadnjem hipu prepreči. Ne muči ga ljubosumnost, pač pa je njena zavist, saj naj Vanessa ne bi prenesla pogleda na srečo drugega in bi bila bolj zadovoljna s tem, da poškoduje drugo razmerje. Prepir med zakoncema, ko se izvemo tudi, kaj je Joliejevo tako čustveno uničilo, je tudi dramaturški vrhunec filma in točka, od koder bodo šle stvari na bolje. Sreča Lee in Francoisa je sicer pod vprašajem, a potem, ko jima Roland razloži, kakšni demoni preganjajo njegovo ženo – to, da ne more imeti otrok – , se odločita rešiti svoj zakon. Odnosi med Vanesso in Rolandom pa se za tem izboljšajo. Še več, njegova žena z vsemi svojimi psihološkimi težavami postane vir njegove inspiracije, tako da naposled le napiše knjigo z naslovom Ob morju.

Če film vsaj od začetka psihološko napetost gradi po zgledu evropskega filmskega modernizma (Jean Luc Godard, Antonioni ), ko vidimo le dvoumne učinke neke travme (ne pa tudi njenega izvora), pa se v drugem delu Joliejeva očitno ni mogla upreti skušnjavi, tako značilni za prevladujočo ameriško kinematografijo, da ima vsaka posledica tudi svoj vzrok – da ima torej vsaka travma tudi čisto konkretno genezo. A prav s tem, ko postane vzrok vsega zakonskega mučeništva izrečen in pojasnjen, vsa drama prvega dela izgubi vsakršno sled enigmatičnosti, kar film sploh napravi za nezaustavljivo zapeljivega. Pojasnjena travma pa po nujnosti deluje banalno, trivialno in seveda neprepričljivo. Precej ambiciozno zastavljen film dolgih kadrov, pretencioznih dialogov med zakoncema s tem najdenim ključem do človeške depresije povsem izgubi igralca, saj so že prej predvsem prizori z strtim Vanessinem obrazom, pogosto umazanim od močne maskare, pomešane s solzami, tako pretirano ilustrativno, da so že smešni. To, da konstantna nesreča in depresija v zakonu naposled obrodi sadove v novem Rolandovem romanu, pa sploh film navkljub vsem umetniškim pretenzijam Joliejeve umesti k najbolj naivnemu in infantilnemu Hollywoodu.

Humanitarnost na prvem mestu

Ob morju je Joliejin tretji film. Pred tem se je lotila dveh problematik. V deželi krvi in medu je tematizirala prijateljstva in ljubezni, ki jih pretrga vojna v Bosni. Lani je posnela film Nezlomljen o ameriškem vojaku v japonskem ujetništvo med drugo svetovno vojno. V prvih dveh filmih je hotela Joliejeva poudariti predvsem svojo osveščenost glede velikih družbenih krivic in stisk. Humanitarnost je sicer pomemben del njenih dejavnosti.

Kakorkoli, s filmom Ob morju je očitno prvič poskusila prodreti v najglobljo intimo para in medosebnih razmerij. Resnici na ljubo je treba reči, da v nobenem od žanrov: niti humanitarnem niti intimni drami ne dosega preveč osupljivih rezultatov, vsaj ne ob merilih, ki si jih je – se zdi – postavila sama.

Ob morju tudi med gledalci ni naletel na pretirano navdušenje in za zdaj producentu prinaša le izgubo. Kaj film prinaša za eno najuspešnejših svetovnih znamk, znanih pod imenom Brangelina, pa je bržkone preuranjeno reči. Igralca sta se spoznala pred desetimi leti na snemanju akcijske romantične komedije Gospod in gospa Smith, kjer sta se zaljubila. Če je tedanji skupni nastop pred filmsko kamero sprožil svetovno odmevno romanco, ki sta jo Jolie in Pitt pred enim letom okronala s poroko, je prvi skupni projekt po desetih letih precej bolj mračen, čeprav za silo pokrpan.