Film je režiral Jure Gorjanec, produciral pa Denis Brnčič, s katerim smo se pogovarjali. Prvi pravi, da je metalec po duši, srcu, narodnosti in veroizpovedi, sicer pa diplomirani ekonomist, uspešen podjetnik s področja telekomunikacij in organizator koncertov brez izkušenj iz filmske produkcije.
Zakaj ste se odločili, da boste producent filma o slovenski metalski glasbi Železne stopinje?
Zato, ker se mi je zdelo izredno nepravično, da izpade, kot da smo v Sloveniji imeli le eno subkulturo, ki se je imenovala punk. O njej je bilo že veliko posnetega in zapisanega, o metalu pa nič, kot da ga ni bilo. Bil je vedno preziran, ignoriran in omalovaževan, čeprav je imel precej občinstva. Zdelo se mi je zelo krivično, da nihče ni dal tem glasbenikom potrebnega priznanja. Poznam veliko metalskih glasbenikov, ki tudi že več kot trideset let drgnejo za prazen nič svoje inštrumente, pa so zelo dobri.
Film namreč govori o začetkih metalske glasbe in scene v Sloveniji, nekako na koncu sedemdesetih in začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, in malo še o tem, kje jezdaj domači metalski rock. Poudarek pa je na vitezih začetnikih. Mijo Popović iz Pomaranče mi je dejal, da je vesel takšnega filma, dokler smo prvoborci še živi.
To je pri dokumentarec o slovenski metalski glasbi mar ne?
Da. Mediji so vedno metalski rock zelo marginalizirali. Veliko slovenskih zasedb je imelo besedila v angleščini, kar je bil za nekatere medije takrat še dodaten zadržek. Bili so tudi na videz ekstremni pa dolgolasi, polni zakovic, kar je nekatere očitno ogrožalo. Ko pa danes poslušaš njihovo glasbo in besedila, zvenijo kot čisti pop v primerjavi s tem, kaj vse je danes metalski rock.
Pravzaprav se ta medijska ignoranca večinoma še kar nadaljuje, čeprav je to izredno pomemben del glasbene kulture naroda.
V obdobju mojega odraščanja se je mladina delila na punkerje oziroma alternativce, šminkerje in metalce. Nekateri so se tudi radi stepli, drugi so se pa še kar prenašali.
Tudi to je tema filma, saj je del posvečen odnosu med njimi. Bili so metalski večeri v Disku Študent in dobro vem, koliko je bilo takrat metalcev in koliko panksov. Zadnjih je bilo neprimerno manj kot je bilo dolgolascev. Zato se mi je zdelo še bolj pomembno, da posnamemo ta dokumentarec. Zaradi nezanimanja medijev je arhivskega gradiva zelo malo. Prebrskali smo veliko arhivov, pa nismo, recimo, našli niti ene fotografije iz metalskih večerov v Disku FV. Našli smo le dva na roko narisana plakata. Od Moderne galerije smo dobili le štiri fotografije z metalskega dogajanja v Disku Študent. Ker pa smo podpisali pogodbo z RTV Slovenija, da bodo predvajali film, smo imeli dostop do njihovega arhivskega gradiva, ki ga tudi ni zelo veliko. Prepričan sem, da smo v filmu zbrali in strnili vse, kar nam je uspelo najti. To so zelo zanimivi in redki posnetki.
Takrat je bila zelo odmevna skupina Pomaranča, ki je znosno sobivala s punkom, kajti njihov metal je imel punkovsko angažiranost.
Skupina Pomaranča je temelj slovenskega heavy metala in hkrati največji slovenski metal bend. Imel sem to čast, da sem spoznal vseh pet članov izvirne zasedbe, ki so v filmu podali svoj pogled na takratno dogajanje. Sem jih vprašal, kako to, da so njihove pesmi, kot sta Soldat in Uniformiranci, šle skozi takratno jugoslovansko cenzuro. Poslušamo namreč, da je bila v Jugoslaviji močna diktatura, njihov prvenec, ki so ga v slovenščini izdali za beograjsko založbo PGP RTB, pa je imel tako močne skladbe. Odgovorili so mi, da ni bilo problema in da so jih celo zelo spodbujali, da so drug album Madbringer izdali v celoti v angleščini. Ta dva albuma sta monumenta slovenskga rocka.
Katere so pa še druge skupine, ki so sooblikovale začetke slovenskega heavy metala?
Predvsem Lene kosti, potem so tu še Brezno zla in Sneguljčica z začetka osemdesetih let. V drugi polovici osemdesetih let se je pojavila skupina Krom pa prvi slovenski speedmetal bend Turbo. Konec osemdesetih let je bil posnet prvi slovenski trash metal album Crematory skupine Sarcasm, ki je to kaseto prodala v zdaj sanjski nakladi. Bila je razgrabljena, ker sicer takšnega rocka ni bilo. To bile nekako najpomembnejše zasedbe začetnega obdobja. Kasneje so pa prišle tudi skupine, ki danes ne veljajo več za metalske, kot so, recimo, Šank Rock pa Vili Resnik in njegova zasedba Herbie.
Vedno sem imel občutek, da smo v Sloveniji imeli na začetku več metalskega občinstva, kot je bilo tovrstnih domačih skupin. Se motim?
Zagotovo je bilo tako in ravno zato so bile te skupine tako zelo uspešne in priljubljene. V filmu pove kitarist skupine Mary Rose Eki Alilovski, da so bili dnevi, ko so v Postojni in bližnji okolici v vseh štirih dvoranah v istem večeru igrali Šank Rock, Mary Rose, Chateau in Junaki nočne kronike. In so bile vse dvorane polne.