Tiskane izdaje
Nekaj neznancev se je v četrtek zvečer prestopalo na postaji Kolodvor in v ledenem hladu čakalo na avtobus številka 23. Pa ne tistega, ki od septembra vozi iz Kamne Gorice v Podutik. Pač pa onega, ki pelje po poetičnih meandrih v metaforične revirje mesta Paterson.
»Zelo poetično. Biti voznik avtobusa,« v polomljeni angleščini japonski turist reče Patersonu, pesniški duši, ujeti v telo šoferja avtobusa št. 23. Lika nastopata v novi filmski poemi Jima Jarmuscha Paterson, ki jo te dni vrtijo v Kinodvoru. Film ponuja zasanjano vožnjo skozi življenje naslovnega junaka, ki se slučajno imenuje enako kot mesto v državi New Jersey, v katerem živi in piše podobne nerimane pesmi o vsakdanjiku kot njegov vzornik William Carlos Williams.
Film v umirjenem ritmu drsi mimo gledalca kot podobe, ki jih opazujemo skozi okno avtobusa – natanko tako, kakor si je zamislil Jarmusch. Za popolno zlitje občutkov pred ogledom filma ali po njem je tokrat poskrbel Kinodvor z vožnjo z avtobusom po Ljubljani, med katero so svoje pesmi recitirale tudi mlade ljubljanske pesnice, ki jih je zaradi njihovega nebrzdanega, aktualnega in urbanega pesnenja odbral kolega Dejan Koban. Če ste zamudili avtobus za Paterson, jih lahko ujamete na kakšnem od bralnih večerov, ki se redno odvijajo v klubih Gromka, Chanel Zero in v Rogu.
Na pot
Premrzlim potnikom so takoj, ko so se posedli po mestnem avtobusu, postregli z vročo medico, ki jim je privezala dušo, da je poezija lažje vstopila vanjo. Prvi Williamsovi verzi, namenjeni mestu, so se iz zvočnikov razlegli, ko je šofer Jože s Kolodvora, kjer se srečajo in razidejo poti mnogo ljudi, zavil na Njegoševo in proti Cukrarni. V slavo in slovo vsem znanim in neznanim poetom, ki so tam klavrno končali, so pesmi pele odo starosti in ljubezni.
Ko se je na semaforju pogled ustavil na novoletno okrašenih drevesih in fasadah stare Ljubljane, je mlada pesnica Urška Kramberger začela svojo pesnitev Moja drevesa. Z ravno pravšnjim nekonformističnim nabojem je spominu pustila, da je odtaval nazaj v osemdeseta in zgodnja devetdeseta, ko so se v vibrantni umetniški množici pred Škucem rojevale nove priložnosti.
V varnih rokah poezije
Vsaka vožnja z avtobusom je poezija. Prikrito prisluškovanje pogovoru sopotnikov. Ugibanje o življenju gospodične na nasprotnem sedežu samo na podlagi njenih čevljev. Podoba mesta, ki jo pačijo po oknu polzeče dežne kaplje. Bežno vljudnostno kramljanje s tujcem – prijateljem za enkratno uporabo, takim, ki ga zelo verjetno ne boš srečal nikoli več. En pogled neznanca, ki strese tvoje bistvo.
»Vzela sem si tisti del svobode, ki ga ti ne čutiš,« je ravno pred Dramo svojo udarno in odločno pesem o divjem ženskem pogumu zaključila Julija Ovsec. Besede so se izgubljale v slikah iz spomina in živih podobah, ki so drsele mimo okna. Zamišljene obraze so nato pobožale še pesniške roke Maše Danijel. Potem je iz zvočnikov potnike – prebivalce glavnega mesta Slovenije na vožnji v Paterson nagovoril glas samega Jima Jarmuscha in prebral pesem Rona Padgetta After the Broken Arm.
Ko so se izza orošenih stekel pokazali obrisi Vodnikove domačije, zibelke slovenske besede, nam je ob eksistencialističnem orisu pokvečenega sodobnega subjekta Ane Marije Garafol materni jezik padel nazaj v grlo in nikogar ni bilo, ki bi nas spravil v položaj za nezavestega.
Na brezciljni vožnji z višjim ciljem nas je sredi Šiške ozavestila šele Ana Svetel z duhovito personifikacijo geometrijskih likov, egalitarističnim kvadratom, osemkotnikom, ki plava hrbtno, da ga kopalci zamenjujejo za lepo oblikovan list, in krogom, ki ve, da se ne bo nikoli docela spoznal. Za zaključek nas je iz onstranstva pozdravil še Leonard Cohen, mehki pristanek v resničnost pa so nam olajšali pisani kolački, ravno taki, kot bi jih spekla Patersonova samosvoja žena Laura.
